Stavbna dediščina za razliko od ostale kulturne dediščine ni samo stvar muzejev, galerij ali knjižnic, temveč stvarnega prostora zgodovinskih jeder mest, trgov in vasi, zato je izjemno pomemben del zgodovine, naše sedanjosti in prihodnosti. Zgodovinska jedra naselij, ki so se gradila in nadgrajevala skozi vse plasti preteklosti, pričajo o zgodovini in prilagojenosti človeka na konkretno okolje, a ne samo na bližnjo in daljno okolico, temveč tudi na naravo samo.

Kulturna dediščina s poudarkom na stavbni dediščini, ki je bila v preteklosti uglašena na človeka, v hitro spreminjajočem se svetu daje identiteto in zagotavlja raznolikost. Da sodobni človek potrebuje to izkušnjo, potrjuje tudi nenavadno dejstvo, da se celo tako problematičen trend, kot je množični turizem, dogaja predvsem v zgodovinskih jedrih mest.

Celovita prenova v skladu z najsodobnejšimi spoznanji različnih strok (arhitekture, urbanizma, umetnostne zgodovine, arheologije, etnologije, sociologije, antropologije …) in mojstrsko modrostjo umeščanja v prostor, v katero so aktivno vključeni tudi prebivalci, je danes osnova za revitalizacijo naselij in preprečevanje ne samo propadanja, temveč tudi gentrifikacije zgodovinskih središč. Slabo urbanizirana predmestja z degradiranimi območji pa je mogoče v največji možni meri reurbanizirati in povezati z zgodovinskimi središči, ki lahko na ta način postanejo dnevna soba celega naselja.

Osnovni namen te tematske številke je opozoriti na večplastno problematiko prenove arhitekturne dediščine, ki je vseskozi povezana z  našim odnosom do preteklosti in do
bogate stavbne zapuščine. Res je sicer, da danes dediščino razumemo drugače, kot so jo naši predniki pred sto leti, saj se stroka posveča (sicer ne povsem enakovredno) različnim zgodovinskim obdobjem in stavbnim tipologijam. Pa vendar pred našimi očmi propadajo in izginjajo številne dragocene stavbe, s čimer se zabrisuje tudi naša lastna identiteta. Hkrati pa tematski sklop besedil predstavlja izhodišče za razmislek, kakšne izzive nam na področju zaščite stavbnega fonda in kulturne krajine prinaša prihodnost.

Tematsko številko Arhitekturne prenove uvajata intervjuja s Petrom Fistrom in Marušo Zorec, ki sta tako s svojim pedagoškim delom kot tudi z delovanjem na področju varstva in prenove stavbne dediščine pomembno zaznamovala slovenski prostor: Peter Fister zlasti z uvajanjem napredne metode celovitega pristopa k ohranjanju naselbinske dediščine, Maruša Zorec pa s svojimi večkrat nagrajenimi projekti arhitekturnih prenov. Sledijo strokovne razprave desetih avtorjev – arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev in konservatorjev –, ki obravnavajo zgodovino varstva kulturne dediščine od dvajsetih let 20. stoletja do danes. Pri tem izpostavljajo po eni strani napredne pristope k ohranjanju kulturne dediščine, po drugi strani pa kritično povzemajo dogajanje na področju arhitekturnih prenov v zadnjem stoletju. Problematiko prenove obravnavajo z različnih vidikov –  zgodovinskega, arhitekturnega, konservatorskega, kulturnega, etnološkega, sociološkega, antropološkega, trajnostnega, energetskega –, predvsem pa v svojih prispevkih iščejo razloge, zakaj v slovenski stroki kljub napredni metodi celostne prenove urbanih naselij, uveljavljeni v sedemdesetih letih 20. stoletja, še danes nimamo celovite metodologije, ki bi vključevala interdisciplinarni pristop k revitalizaciji stavbne dediščine; ne le posameznih kulturnih spomenikov, temveč arhitekturne krajine kot celote.

Prispevek Francija Lazarinija osvetljuje začetke spomeniškega varstva na Slovenskem med obema vojnama, v času, ko se je slovenska konservatorska služba šele vzpostav­ljala pod vodstvom deželnega konservatorja Franceta Steleta. Avtor ugotavlja, da se je Stele v izbranih projektih prenov oddaljil od spomeniškovarstvene doktrine dunajske šole, Aloisa Riegla in učitelja Maxa Dvořáka, ter razvil lastna načela, ki sicer niso temeljila toliko na avtentičnosti ohranjanja dediščine, ampak se je osredotočal na estetske in funkcionalne vidike prenove. Hkrati pa je spodbujal združevanje starega in novega ter težil k vključevanju strokovnjakov različnih strok v prenove, kar je bil za tedanji čas nedvomno zelo napreden pristop. Sledi prispevek Vesne Krmelj, ki osvetljuje začetke znanstvenih prizadevanj za raziskovanje, varstvo in obnovo arhitekturne dediščine slovenskega podeželja. Izhodišče njenega prispevka predstavlja pisna korespondenca med Francetom Steletom in Marjanom Mušičem, prvim specializiranim arhitektom konservatorjem, ki razkriva, da je Mušič že pred začetkom druge svetovne vojne, ko v Kraljevini Jugoslaviji še ni bilo zakona o spomeniškem varstvu, začel razvijati koncept prenove podeželskega stavbarstva »v smeri, ki bi jo danes lahko prepoznali kot velik korak k načelom kritičnega regionalizma« – upoštevanja prostorskih posebnosti grajenega okolja, uveljavljenega v osemdesetih letih 20. stoletja.

Da je bila slovenska stroka v marsikaterem pogledu napredna, priča tudi razprava Neže Čebron Lipovec. V prispevku analizira izbrane pionirske projekte prenove mestnih in vaških jeder, ki so bili v sedemdesetih letih 20. stoletja izvedeni na osnovi inventivne revitalizacijske metodologije arhitekta Petra Fistra. Uvedel je namreč t. i. »odprto načrtovanje«, ki je temeljilo na interdisciplinarnem pristopu in vključevanju etnoloških raziskav, s katerimi so načrtovalci pridobili vpogled tako v bivalno kulturo prebivalcev kot tudi v njihova pričakovanja. Avtorica prispevek sklene z mislijo, da so poudarki Fistrovega »odprtega načrtovanja« in celostnega vrednotenja dediščine danes izjemno aktualni in pravzaprav predstavljajo temelj sodobnega konservatorskega pristopa. O raziskavah iz devetdesetih let, ki so ovrednotile kakovost grajenega prostora na območju celotne Slovenije, piše tudi Mateja Kavčič, vendar so študije žal »obtičale v predalih«. Avtorica je pravzaprav zelo kritična do posegov v prostor, saj meni, da smo v zadnjih desetletjih naredili premalo za ovrednotenje in ohranitev arhitekturne identitete grajenega prostora. A ne le to, nekatere arhitekturne krajine so zaradi nespoštovanja dosežkov pretekle gradbene tradicije in kulture bivanja ter nepremišljenih posegov v prostor izgubile stik s kontinuiranim zgodovinskim razvojem.

Kakšno vlogo ima v kontekstu ohranjanja in prenove arhitekturne dediščine razumevanje pojma avtentičnosti določenega zgodovinskega/stilnega obdobja in kakšen je pomen arhitekturnih raziskav, beremo v prispevku Tine Potočnik, ki se osredotoča na zapostavljeno in prezrto dediščino modernizma. Avtorica na podlagi izbranih objektov bralcu jasno ilustrira posamezne gradnike avtentičnosti modernistične arhitekture. Pri tem pa opozarja, da evidentiranje doslej neprepoznane arhitekture 20. stoletja, ki ima potencial postati dediščina, v prihodnje ne bi smelo temeljiti zgolj na najbolj slovečih imenih arhitektov ali na subjektivnih odločitvah konservatorjev, temveč na specifičnih kulturnozgodovinskih okoliščinah.

Stavbno dediščino seveda ohranjamo primarno zaradi njenega zgodovinskega in kulturnega pomena, vendar ima prenova, kot beremo v prispevku Ljuba Laha, tudi pomemben gospodarski in tržni potencial. Nova priporočila Evropske komisije namreč poudarjajo prenovo dediščine kot »varno naložbo«, ki predstavlja z energetskega vidika pre­pri­- č­ljivo alternativo novogradnjam. Ponovna uporaba stavb je prijazna do okolja, usklajena s krožnim gospodarstvom in ustreza zahtevam trajnostnega razvoja. Zato je, kot meni avtor, skrajni čas, da država vzpostavi institucionalni okvir za celovito prenovo stavbne dediščine, ki je usklajena z dolgoročnimi cilji Evropske unije. Ko govorimo o celoviti prenovi, seveda ne smemo pozabiti na gradbene materiale, ki so pomemben gradnik ohranjanja identitete prostora. Mateja Golež se v svojem prispevku osredotoča predvsem na pomen sistematičnega zbiranja podatkov o historičnih materialih. Raziskave namreč niso pomembne samo za razvoj sodobnih nadomestnih materialov, ampak tudi za prepoznavanje tradicionalnih tehnologij njihove priprave. Raziskave, ki jih je v preteklosti izvajal Zavod za gradbeništvo Slovenije, so pravzaprav pokazale, da je bila večina materialov lokalnega izvora in da je bila za njihovo pripravo uporabljena najmanjša možna količina energije, kar lahko postane osnova za proizvodnjo t. i. zelenih gradbenih materialov po principu krožnega gospodarstva.

Ohranjanje dediščine seveda vključuje tudi širši javni prostor – kulturno krajino kot celoto, ki ravno tako veliko prispeva k oblikovanju identitete skupnosti in posameznika. Vendar prihaja, kot ugotavlja Domen Rus, v času globalizacije pogosto do poblagovljenja prostora na osnovi tržnih principov blagovnih znamk. V prispevku obravnava po eni strani prehajanje prepoznavnih simbolov nekaterih slovenskih krajev »iz polja premične ali celo nesnovne dediščine neposredno v fizični prostor« z namenom »krepitve identitete kraja.« Po drugi strani pa razmišlja o poenotenju javnega prostora, kar nezadržno vodi v izgubo prepoznavnih prostorskih značilnosti kulturnih krajin.

Serijo strokovnih razprav zaokroža zgodba o prenovi Pirnatove vile na Homcu, v kateri Jernej Markelj podrobno predstavi celoten proces revitalizacije objekta kulturne dediščine od njegovega zgodovinskega razvoja in prepoznavanja vrednot spomenika do usmeritev za sanacijo in prenovo. Iz prispevka je jasno razvidno, kako pomembne so pri prenovi arhitekturne raziskave na osnovi arhivskih dokumentov in načrtov. Nove informacije o objektu namreč omogočajo tudi prepoznavanje avtorskega prispevka dveh arhitektov, Jožeta Plečnika in njegovega naslednika, tesnega sodelavca Antona Bitenca.

Sklepni del tematske številke, naslovljen Primeri dobrih praks, združuje projekte, ki jih stroka prepoznava kot kvalitetne in strokovno korektne prenove kulturne dediščine iz različnih zgodovinskih obdobij, okolij in namembnosti. Projekti, ki so jih izbrali posamezni konservatorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine in arhitekti/arhitekturni biroji, predstavljajo poleg prenov meščanskih in podeželskih stavb tudi javne prostore, anonimne stavbe in javno razsvetljavo. Gre pravzaprav za projekte, ki niso zgolj referenčni primeri ohranjanja propadajočih objektov ali javnih prostorov, ampak izstopajo po dodani vrednosti prenov, ki jo prepoznamo po eni strani v ohranjanju avtentičnosti dediščine in izboljšanju kakovosti javnega prostora, po drugi strani pa tudi po iskanju skladnega ravnovesja med starim in novim ter prilagoditvijo arhitekturne/kulturne/tehnične dediščine potrebam sodobnega časa.

Iz prispevkov lahko izluščimo dejstvo, da ima skrb za kulturno dediščino, vključno s širšim prostorom zelo pomembno vlogo ne le zaradi ohranjanja identitetne raznolikosti slovenskih krajev v boju proti enolični globalni kulturi, ampak tudi njene gospodarske in socialne vloge, saj ponuja velik potencial za oživitev degradiranih mestnih in podeželskih območij. Tudi Evropska komisija vse od leta 2018 – leta, ki je bilo posvečeno kulturni dediščini –, podpira različne programe in spodbuja države članice k ponovni uporabi stavbnega fonda po usmeritvah vzdržnega razvoja. A zgolj spodbuda, kot razberemo iz člankov, ni dovolj za zaščito zanemarjene in ogrožene stavbne dediščine ter propadanja kulturnih krajin. Potrebna bi bila korenita sistemska reforma, ki bi omogočala celovito prenovo ter prepoznavanje in vrednotenje vseh plasti grajenega prostora, neodvisno od zgodovinskega obdobja njihovega nastanka. O pomenu ohranjanja zapuščine preteklih obdobij, tako kolektivne kot individualne – seveda tudi tistih stavb, ki niso zaščitene kot kulturni spomeniki –, bi bilo potrebno intenzivneje ozaveščati tudi širšo javnost, še posebej prebivalce dediščinskih območij in lastnike objektov – investitorje. Ob tem nikakor ne smemo pozabiti na izobraževanje mojstrov graditeljskih veščin, ki so v preteklosti dobro poznali tako rokodelske obrti kot naravne gradbene materiale. Kultura bivanja pa bi zagotovo morala imeti večjo vlogo tudi v izobraževalnem sistemu, saj bogato kulturno/arhitekturno dediščino ohranjamo za prihodnje rodove.