Slovensko javnost je močno razdvojila odločitev predsednice republike Nataše Pirc Musar, da se zahvali za sodelovanje mladi aktivistki pri svojem svetovalnem odboru. V čem je bil njen greh? Po prepričanju predsednice si je privoščila korak preveč s tem, ko je s somišljeniki vdrla na tiskovno konferenco nasprotnikov splava in podirala njihove zastavice, zapičene v zemljo – te naj bi simbolizirale mrtve nerojene otroke. Nekakšna simbolična instalacija civilne iniciative Pohod za življenje, ki je posredno namigovala, da so ženske v primeru splava »morilke« otrok,  se je odvila kot spremljevalni dogodek na enem od ljubljanskih trgov, kjer je prišlo do sicer nenasilnega stika med dvema skupinama aktivistk in aktivistov.

Dejanje zagovornikov pravice do splava je bilo po mnenju predsednice preveč nasilno, četudi tega izraza sicer ni uporabila – po njenem je poseglo v pravico do izražanja mnenja tistih, s katerimi se sicer ne strinja, a jim, tudi kot pravnica in poprej odvetnica, ne želi odrekati, da svoja prepričanja proti splavu javno pokažejo. Večina državljanov in kritične javnosti leve usmeritve je energično stopila v bran aktivistki Sari Štiglic in sledile so močne čustvene reakcije, ki so se pokazale tudi na protestu čez nekaj dni, kjer sta bili obe skupini blizu incidenta in ju je ločeval špalir policistov. Predsednica je postala nenadoma na moč osovražena zaradi svojega dejanja, ki je gotovo bilo pretirano ali vsaj preuranjeno glede same odpovedi sodelovanja. Mnogi so v tem videli njeno gromozansko napako in gotovo največjo, odkar je začela z mandatom. Zaradi tega se je znašla pod plazom obtožb, da je preveč podobna prejšnjemu predsedniku in da koketira z desnico. Intenzivna čustvena reakcija – kjer so državljani, ki so blizu desnim in konservativnim stališčem, še močneje podprli idejo o odpravi splava in ga skupaj z evtanazijo razglasili skoraj za umor, levica pa je tokrat raje grajala predsednico, ki ji sicer ne moremo pripisati posebnih konservativnih prepričanj, – je enkrat več pokazala na trdoživost prepričanj o človekovih pravicah, ki jim nobena tehtna argumentacija ni kos, saj jo preprosto preglasijo. Spet se je pokazalo, da razpravo vodijo čustva in manj razum. 

Oblikovali sta se dve izhodiščni mnenji o dogodku: strankarska in nestrankarska levica je v želji, da zaščiti pravico do splava, ki trenutno ni alarmantno ogrožena, hitela odstranjevanje zastavic razlagati kot legitimno in dopustno gesto, nikakor ne napačno ali nasilno. Mlada aktivistka je čez noč postala ikonična figura, okoli katere se je organiziralo prepričanje, da je pravica do splava v tem hipu dramatično pod vprašajem, zaradi česar je intervencija v simbolično instalacijo bila tako rekoč nujna. Ni manjkalo niti referenc na zgodovinske dogodke, kjer so si ženske morale izboriti svoje pravice včasih tudi na silo. 

Nenadoma so postale dodatno moteče molitve pred porodnišnicami in začelo se je poudarjati, da so vse glasnejše in bolj organizirane aktivistke proti splavu lahko resna psihična grožnja najprej ženskam, ki želijo splaviti, nato pa še glede pritiskov, da bi prišlo do ukinitve te pravice v ustavi, ki jo sicer, kar je manjši paradoks, »pro-life« aktivisti v njej niti ne razbirajo kot zapisane. Kdaj bi katero od podobnih dejanj, če je odstranjevanje simboličnih zastavic v zemlji še sprejemljivo, postalo prenevarno, nam  prvi tabor preprosto ni znal povedati: je v obrambi pravice do splava dovoljeno biti tudi fizično nasilen? Kako to, da so se v tem taboru angažirali vsi, tudi predsednik vlade in tudi predsednica Sveta za preprečevanje sovražnega govora, saj se vendar zdi, da ne govorimo  več le o besedah, ampak o že bolj delikatnih dejanjih?

Če je prvi tabor začel na vso moč napihovati ogroženost ženskih pravic, pri čemer se ni mogoče izogniti vtisu, da se je vse odvijalo pod pokroviteljstvom kolektivnega obram­bnega mehanizma racionalizacije, je strankarska in nestrankarska desnica izkoristila priložnost, da sebe prikaže kot žrtev vandalizma in nasilnega levičarstva, ki krvoločno skrbi za ubijanje zarodkov in je preprosto tudi fizično nevarno in ogrožajoče. Če so v prvem taboru začeli jasno namigovati, da bo potrebno naslednjič ravnati manj rezervirano, so v drugem to začeli jemati kot posreden dokaz ideološke agresivnosti zagovornikov splava.

Nastala je klasična situacija, v kateri je radikalnost druge strani začela učinkovati kot še močnejši alibi za pravilnost lastne pozicije, tovrstna polarizacija pa vedno vodi do še večje razklanosti. Nobenega dvoma ni, da je potrebno ustavno pravico do splava zagovarjati in ščititi in podpisani pod to besedilo zagotovo stojim na takem stališču. A ko sem v javnih diskusijah nakazal, da se v nastali situaciji morda motita obe strani, predsednica republike in aktivistka, prva zaradi prekomerne reakcije in druga zaradi prekomernega dejanja, je že takšno vmesno stališče bilo hitro grajano kot nenačelno. 

Pravna mreža za varstvo demokracije je opozorila na nekatere pravne vidike primera, ki so pomembni, a ne edini: da pravica do protesta in protiprotesta lahko soobstajata, če sta izvedeni na način, da izvrševanje ene ne posega pretirano v izvrševanje druge. Da ob tem protiprotesti ne smejo neupravičeno in prekomerno motiti protesta. Ali je iztikanje zastavic bilo prekomeren poseg v pravico do protesta ali pa gre za pravno dopustno obliko protiprotesta, niso povedali, so pa opozorili, da bo presoja, ali je šlo za pravno kršitev, odvisna tudi od številnih drugih okoliščin, na primer, ali je instalacija sploh predstavljala izvrševanje pravice do mirnega zbiranja, če da, ali je bil shod že zaključen, ali je bilo iztak­njene rekvizite mogoče ponovno uporabiti in ali je bila prekršena zapoved, da morajo biti tako protesti kot protiprotesti nenasilni. Končnega odgovora niso podali.

Toda poskusimo situacijo zmeriti še z etičnim vatlom in za razsodnika uporabimo univerzalno načelo zlatega pravila, splošno znano v zgodovini filozofije in religije. To zapoveduje na silno preprost način in hkrati učinkovito: drugemu ne smemo storiti ničesar, za kar ne želimo, da bi drugi storil nam. Če uporabimo načelo v danih okoliščinah, dobimo naslednjo dilemo: »Ali si zagovorniki pravice do splava lahko želijo, da bi nekdo iztikal njihove simbolične zastavice, če drugim taistega sami ne smejo storiti?«

Predpostavka je seveda, da če si ne želijo, da zagovorniki splava iztikajo njihove zastavice, jih tudi sami ne smejo iztikati. Temu izzivu je sledilo v debatah odprto hipotetično vprašanje, ali bi v primeru, ko bi aktivisti proti splavu prišli na dogodek, kjer bi bile zapičene mavrične zastave, te smeli na enak način odstraniti. V omenjeni Pravni mreži za varstvo demokracije so morali odgovarjati na izziv medijev in njihovo pojasnilo je bilo preprosto: mavrične zastave vpeljejo nov kontekst LGBITQ skupnosti in s tem sovražnega dejanja, zato ne moremo govoriti o simetriji praks. Povedano zelo enostavno: v tem primeru bi šlo bistveno prej za sovražno dejanje, medtem ko ima, vsaj tako bi lahko razumeli, iztikanje simboličnih zastavic, ki so aktivistom predstavljale ubite otroke, zgolj status izražanja stališča glede pravice do splava. Ali obsojajo dejanje aktivistov v podporo splavu, niso povedali, za njih je ta možnost potencialna: podiranje kakršnihkoli zastavic lahko, seveda odvisno od okoliščin konkretnega primera, predstavlja nedopusten poseg v pravico do svobode izražanja in združevanja.
V doslej ne posebej bogato argumentirani javni diskusiji bi lahko silno enostavno zastavili zgornje hipotetično domnevo, kjer ne bi vpeljali dodatnega konteksta mavričnih zastav – recimo, da bi bile čisto običajne in bi simbolizirale trpljenje žensk, ki stojijo pred odločitvijo za splav. Zdi se, da bi tabor zagovornikov splava padel na testu, ker si težko predstavljamo, da bi pristal na tezo, da lahko nasprotna stran počne tisto, kar zagovarjajo sami. S tem bi se pokazalo, da brani asimetričnost v ravnanju: mi lahko podiramo vaše zastavice, vi naših ne smete. In če ni prestal zlatega pravila, potem skoraj ne moremo sklepati drugače: ravnanje aktivistov v podporo splavu ni bilo etično sprejemljivo.

Kakorkoli že branimo pravico do splava, pa si ne bi smeli želeti slabih argumentov, ki jim za nameček sledi še neprepričljiva moralna presoja. Oboje zagovornikom ustavne pravice tokrat ni bilo v čast in ponos, kakorkoli smo lahko zaskrbljeni nad nasprotnimi tendencami v družbi glede njenega ogrožanja. In tako kot je predsednica potegnila pregrobo potezo z umikom aktivistke, ne bi smeli biti mirni ob prihodnjih organiziranih kampanjah, ki napovedujejo takšne ali drugačne intervencije v ravnanje nasprotnikov splava. Kakor da ni dovolj, da nekateri politiki neposredno hujskajo k državljanski vojni, smo zdaj dobili še eno vzporedno fronto.