Leta 1840 sta se pesnik Nikolaj Ogarev (1813–1877) ter pisatelj in filozof Aleksander Herzen (1812–1870) na sprehodu po Vrabčjih gorah nad Moskvo drug drugemu zaobljubila, da bosta svoje življenje posvetila boju za svobodo v Rusiji. Zaradi državno-represivnega pregona sta jo čez nekaj let popihala v Evropo, kjer sta v eksilu nadaljevala s svojimi prizadevanji. Zgodovinar Edward Hallett Carr je to zgodbo o ruski (politični in kulturni) emigraciji sredi 19. stoletja zaobjel v leta 1949 objav­ljeni knjigi The Romantic Exiles, ki je spet aktualna, saj se je samo v letu dni po lanski februarski ruski vojaški invaziji na Ukrajino razselilo po svetu več kot milijon ruskih držav­ljanov.

Po socialistični revoluciji leta 1917 in po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je to že tretji eksodus Rusov v zadnjih sto letih, ki se odvija v soju surovih procesov redefiniranja ustroja države, tokrat proti absolutnemu avtoritarizmu Putinovega režima. »Ta eksodus je grozen udarec za Rusijo,« je za The Washington Post v začetku letošnjega leta povedala zgodovinarka Tamara Eidelman, ki se je po invaziji preselila na Portugalsko. »Sloj, ki bi lahko nekaj spremenil v državi, je zdaj spran.« Po političnih in tudi ekonomskih razlogih je lani jeseni izvedena vojaška mobilizacija le še dolila olja k navalu odhodov mladih in visoko izobraženih ljudi iz Rusije. Decembra lani je rusko ministrstvo za komunikacije navedlo, da je v letu 2022 Rusijo zapustilo deset odstotkov strokovnjakov in delavcev s področja informacijske tehnologije, ki jih ruske oblasti skušajo privabiti oziroma pripeljati nazaj, zlepa ali zgrda. 

Pomemben kos te novodobne ruske diaspore tvorijo kulturniki in umetniki. Z vojno v Ukrajini je ruski režim dobesedno opustošil neodvisno in nedržavno kulturno polje v Rusiji. Zapiranje kulturnih ustanov, denimo moskovskega gledališča Gogolj-Center lani spomladi, je šlo oziroma gre z roko v roki z ostro represijo, ki v kali preganja in zatira javno nasprotovanje in proteste proti vojni v Ukrajini, ki ji državljani ne smejo reči drugače kot »posebna vojaška operacija«. Novaya Gazeta navaja, da je bilo v lani zaradi javnega nasprotovanja vojni zaprtih okoli dvajset tisoč ruskih državljank in državljanov, ki danes čakajo ali že služijo nekajletne zaporne kazni. Še danes ne mine dan brez novih aretacij, pregonov, sojenj, razsodb in ne nazadnje vpoklicev v vojsko. Putinov režim že dolgo sproti razglaša številne javne osebe in organizacije za »tuje agente«, jim prepoveduje javno nastopanje in delovanje, policija pa se dosledno odziva na ovadbe in s specialnimi enotami vdira in prekinja kulturne prireditve, denimo v začetku novembra je bil tik pred začetkom prekinjen koncert zasedbe Zero People v Peterburgu. 

Do 24. februarja 2022 sta bili ukrajinska in ruska glasbena scena prepleteni, pravzaprav sta živeli kot eno. Od razpada Sovjetske zveze so bili ukrajinski glasbeniki in glasbenice aktivni člen ruske glasbene scene, bili so redni in priljubljeni gostje odrov po Rusiji. In obratno. V zgodnjih  letih 21. stoletja je med popularnejše ruskojezične pop projekte sodila v Kijevu ustanovljena Via Gra, ukrajinski izvajalci 5'nizza, Verka Serdučka in BoomBoks so peli v ruščini in ukrajinščini ter imeli zvesto bazo poslušalcev v obeh državah. Uspeh Ruslane na Evroviziji leta 2004 je dal vetra novemu valu ukrajinskih imen, ki ga je po Yolki, Potapu i Nastyi, Quest Pistols zajahal Ivan Dorn leta 2012 z osvajanjem ruskih glasbenih podijev in lestvic. Njegov prvenec Co'n'Dorn se danes uvršča med najboljše albume postsovjetske glasbe med 1991 in 2021, pravzaprav na prvo mesto pred plošče ruskih Kino, Auktyon in t.a.T.u.. Njegov uspeh je spodbudil druge sonarodnjake, kot so Max Barskih, Svetlana Loboda, Vremya i steklo, Monatik, Artik & Asti, Alekseev, Luna, ki so prav tako v ruščini osvajali ruski avditorij, na samo glasbeno sceno pa so sredi prejšnjega desetletja prinesli svežo in drugačno energijo. Od ruskih konkurentov so se razlikovali po svetlejših, bolj sproščenih, plesnih in eksperimentalnih pristopih, ki so na plano naplavili tudi ljudi iz ozadja –  z ukrajinskimi producenti, tonskimi mojstri, videasti, kamermani, režiserji in stilisti so v želji po sodobnejšem zvoku ruski pevci in pevke začeli polno sodelovati. Kijev je postal pomembno središče, če ne kar zibelka glasbenega posla na vzhodnem koncu Evrope. »Ukrajina je bila v stiku z zahodno produkcijo, dobro ji je sledila in se nanjo tvorno navezovala. Ker je bila naprednejša od ruske produkcije, se je levji delež ruske estrade preusmeril k delu in snemanju v Ukrajini, kjer so bili tudi stroški produkcije nižji,« je v septembrskem podkastu portala Meduza.io razlagal ruski glasbeni publicist Denis Bojarinov. Po ruski aneksiji Krima in vojni v Donbasu od leta 2014 naprej so bile sicer izjeme, ki so prekinile stike z Rusijo, na primer Okean Elzy in Odyn v kanoe, večina pa je nadaljevala sodelovanje in izmenjavo še naprej – neprekinjeno, obojesmerno in kolegialno vse do 24. februarja 2022, ko se je naenkrat vse spemenilo in  se je dotedanji skupni glasbeni trg sesul čez noč, tako da gre danes za dva ločena svetova. 

Večinski del dotlej v ruščini pojočih ukrajinskih izvajalcev se je z jasnim NE! vojni kolektivno odrekel petju v ruščini, prekinil stike z Rusijo in umaknil svojo glasbo z ruskih pretočnih platform. Ukrajinska glasba je izginila z ruske televizije in radia, njeni izvajalci pa so se znašli na spiskih prepovedanih skladb skupaj z ruskimi kolegi in kolegicami, ki so se prav tako jasno in glasno opredelili proti vojni, denimo Valerij Meladze, skupina Akvarium Borisa Grebešnikova, DDT Jurija Ševčuka, Oxxxymiron, Bi-2, Zemfira, ki so se večinoma odselili iz Rusije. Na drugi strani je od lanskega junija v Ukrajini prepovedano predvajanje ruske glasbe v medijih in javnosti, med ostalimi omejitvenimi ukrepi proti ruski kulturi pa je bil sestavljen tudi spisek nezaželenih izvorno ukrajinskih glasbenih imen, ki so še pred vojno našla nov domicil v Rusiji in so podprla »posebno vojaško operacijo«. Tako smo priča derusifikaciji ukrajinskega glasbenega in kulturnega trga oziroma deukraji­nizaciji ruskega.

Dobršen del ukrajinskih glasbenikov in glasbenic je ostal v Ukrajini in naprej ustvarja glasbo, ki je postala domoljubna in bojevita.. »Ne vem, kako jim uspe, ampak ne glede na vojno ves čas delujejo, ustvarjajo, objavljajo in nastopajo,« mi je oktobra pripovedoval Mitja Velikonja, ki je ob letošnji objavi svoje monografije o političnih grafitih in ulični umetnosti postsocialistične tranzicije Podobe nestrinjanja v ukrajinščini kot prvi tuji avtor in predavatelj po začetku vojne potoval po Ukrajini. Poln vtisov o pokončnosti in požrtvovalnosti Ukrajincev v boju proti agresorju me je vendarle zaskrbljeno opozoril na prenapet nacionalistični naboj folklorizacije in militarizacije ukrajinske družbe in spomnil na izjavo Borisa Dežulovića, da se bo z vojno v Ukrajini stopnjeval nacionalizem, kot je to bilo na Hrvaškem sredi devetdesetih let. 

Drugo stran, Rusijo, v aktualni domovinski popularni glasbi ikonično pooseblja pevec Shaman, Putinov ljubljenec in brezpogojni prvi agitprop »moderne« Rusije, ki je ob vojni v Ukrajini razpletel svoje svetlolase dreade in se lepo počesal v mladeniča arijskega videza. Z izrazitim ruskim ponosom poveličuje domovino in slavi Ruse, enega od zadnjih hitov pa je strumno naslovil z Moj boj.  
Kdor je ostal doma, v Rusiji, mora prekleto paziti, kako kaj pove in odpoje. Po Bojarinovih besedah se je glasbena izraznost v Rusiji sunkovito obrnila, postala je rigidnejša, na primer doslej oster ruski hip hop se opazno obrača k tradiciji ruskega šansona in mehča svojo ostrino, prikladno časom pa je aktualna »nedržavna« ruska glasba vedno bolj prepojena z žalostjo, otožnostjo in krčem. Prodornejši del ruske glasbene scene se je razselil po svetu in danes deluje v diaspori. Del ruskega glasbenega šovbiznisa se je preselil v Tbilisi, Erevan, Helsinke, Stockholm, Pribaltik, Istanbul, Berlin. V Beogradu je po neuradnih podatkih več kot dvesto tisoč mladih Rusov, ki so izoblikovali svojo kulturno skupnost. 

Na odsotnost pomembnega dela kulturne in umetniške srenje je v začetku oktobra opozoril pisatelj Pavel Basinovski z razmišljanjem v osrednjem kulturnem časopisu Ruska gazeta, v katerem je predlagal, da bi se tako tiste pisatelje, ki so odšli, kot tiste, ki so ostali, obravnavalo kot del iste kulture, in da bi za kaj takšnega bilo treba najti pot sprave ne glede na ideologijo. Nanj se je vsul plaz »domoljubnih« kritik in zgražanj, je pa polemika kmalu potihnila, pravzaprav izginila in to v podobnem slogu kot po Rusiji sproti in brez razlage izginjajo spomeniki žrtvam stalinističnih procesov, kar je le en košček v mozaiku Putinovega revidiranja ruske zgodovine.