Dogajanje okoli podelitve letošnjih Prešernovih nagrad je bilo pestro. Komentatorji so ugotavljali predvsem, da sta pozornost nagrajencem, ki jim sicer po dolgoletni tradiciji z intervjuji in širšimi predstavitvami večjo pozornost  namenijo zgolj osrednji množični mediji, ukradli dve protagonistki: Svetlana Makarovič in pričakovanje njenega škandala, ter nova spremljevalka predsednika vlade, ki se je v tej vlogi na podelitvi prvič pokazala javnosti. Slednje je zanimalo predvsem komercialne medije in posledično tudi večji del javnosti. Že zaradi tega konteksta se velja vprašati, kakšna sta danes dejanska vrednost in pomen kulturniških nagrad v Sloveniji.

Prvo vrsto nagrad v kulturi, kamor sodijo tudi Prešernove, podeljuje politična skupnost, torej država ali pa občina, in  s tem posameznikom izkaže določeno čast in jih kot zaslužne povzdigne nad ostale državljane ali občane. Nagrajenci s tem ne dobijo samo priznanja za svoje delo, ampak tudi posebno, častno mesto v skupnosti, torej poseben status. 
Drugo vrsto nagrad v kulturi podeljujejo strokovna in stanovska združenja svojim članom: sem sodijo npr. nagrade Društva slovenskih pisateljev. Z njimi ta združenja priznajo nekaterim posameznikom izstopajočo vrednost njihovega dela in posebne zasluge za določeno področje. 

V prvi vrsti gre torej za čast; častihlepje oz. (po)hlep(enje) po časti pa je bilo tisto, kar smo opazili ob letošnjih škandalih. Svetlana Makarovič, ki je leta 2000 Prešernovo nagrado za pesniški opus nepojasnjeno zavrnila, jo je potem, ko je izbruhnil škandal zaradi razkritja spolnih zlorab, ki jih je storil drugi nagrajenec iz istega leta pater Marko Rupnik, zahtevala nazaj. Ni rekla, da je imela prav, ko je nagrado zavrnila, ker jo je dobil človek, ki si je ni zaslužil, ampak je izjavila, da je nagrada njena. Na drugi strani se pater Rupnik na poziv ministrice za kulturo, naj nagrado vrne, sploh ni odzval. Oba torej menita, da jima nagrada pripada. 

Ob tem sem se spomnila tragikomičnih zgodbic, ki so jih pred desetletji pripovedovali moji starejši kolegi v mariborskem gledališču o nekem že upokojenem igralcu, ki je bil obseden s tem, da mora dobiti Borštnikov prstan. Moralo je biti nekje na začetku devetdesetih, ko sem bila članica strokovne komisije za literaturo za Glazerjeve, tj. mariborske kulturniške nagrade. Na mizo smo dobili predlog za starejšega pisatelja s podpisi članov društva upokojencev. Vloga je bila tako prozorna, da se nam je takoj posvetilo, da si jo je gospod zorganiziral sam. Častihlepje je stara človeška lastnost, ki lahko iz človeka naredi tragikomično figuro, lahko postane predmet šal in norčevanj, kar se zdaj dogaja gospe Makarovič, lahko nas pa ob vsem skupaj samo zmrazi, kot pri patru Rupniku.

Poleg častihlepja je v zvezi z nagradami vredno napisati tudi kaj o pravičnosti in sorazmernosti. Nagrade, ki jih podeljuje politična skupnosti, se ne morejo izogniti vplivu politike  ali kar ideologije pri odločitvah o nagrajencih. Lahko bi rekli, da na izviru škandala s patrom Rupnikom stoji prav takšno ideološko forsiranje. Na odločitve o prejemnikih stanovskih in strokovnih nagrad pa lahko vplivajo v določenem obdobju prevladujoče estetske ali strokovne vrednote, brez vpliva pa žal niso niti notranji odnosi med člani teh skupin. 

Še preden sem bila članica omenjene komisije za literaturo, sem vodila strokovno komisijo za gledališče, ki je takrat združevala vsa področja Slovenskega narodnega gledališča Maribor: dramsko gledališče, opero in balet. Ko smo dobivali predloge za Glazerjeve listine takratnim solistom v Operi, sem se vprašala, zakaj se nihče ne spomni na gospo Ondino Otto Klasinc, ki je bila v starejšem obdobju mariborske Opere vodilna solistka z mednarodno kariero. Gospe nisem osebno poznala, sem pa prebrala marsikaj iz operne zgodovine in zdelo se mi je krivično, da nagrajujejo njene učence, nanjo so pa pozabili. Seveda je bila gospa takrat že upokojena in se ni več pojavljala v medijih. Ker mi zadeva ni dala miru, sem takratnemu odboru za podeljevanje nagrad predlagala, da izkoristi možnost, ki jo je dajal takrat veljavni pravilnik in sam predlaga gospo za Glazerjevo nagrajenko za življenjsko delo. Predlagala sem jim tudi, naj komisijam naložijo, naj naredijo pregled zaslužnih ljudi po področjih, ki bi si zaslužili nagrado, a jih nihče ne predlaga. Na svoj predlog niti osnovnega vljudnostnega odgovora nisem dobila. Ker sem pa še kar tečnarila, se je muzikologinja, članica odbora, odločila in sama predlagala gospo Ondino Otto Klasinc, ki je nagrado potem leta 1998 tudi dobila. Naslednje leto so po njej poimenovali mednarodno tekmovanje opernih pevcev, danes pa se po njej imenuje tudi velika dvorana v SNG Maribor. Meni se je po nekaj letih zakulisje teh nagrad uprlo in sem zavrnila nadaljnje sodelovanje v strokovnih komisijah.

Nagrade seveda ne prinašajo samo časti, ampak so številne tudi denarne, se pravi, da imajo tudi svojo materialno vrednost. Imajo pa še neko drugo vrednost, ki ima lahko tudi materialne posledice, a je očem širše javnosti skrita. Gre za tako imenovane reference, ki delujejo kot priporočila v karierah umetnikov in njihovih kulturnih producentov. Financiranje vse naše kulture (z delno izjemo javnih zavodov) temelji na javnih razpisih, kjer je treba v vlogah navajati tudi prejete nagrade, ki prinašajo dodatne točke pri pridobivanju subvencij, štipendij, statusa samozaposlenih v kulturi in drugih finančnih podpor. S tem so nagrade postale tržno blago, so tako rekoč poblagovljene.

Glavni problem slovenske kulture, o katerem se občutno premalo piše in govori, je hiperprodukcija. Z drugimi besedami jo je sicer opisal že predlog resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2018–2025 oz. NPK ministra Toneta Peršaka in ekipe: rast števila izvajalcev in produkcije kulturnih dobrin, česar pa ne spremlja enaka rast števila uporabnikov teh dobrin oziroma ta celo upada. Da imamo eno najvišjih produkcij knjig na prebivalca  v Evropi in na drugi strani eno najmanjših prodaj, je že dolgo znano. Letos je tudi o hiperprodukciji na področju gledališča prvič javno spregovorila selektorica Borštnikovega srečanja. Za omejeno število publike se torej v Sloveniji bori veliko število kulturnih dobrin, zato so njihovi ustvarjalci in producenti življenjsko odvisni od javnih sredstev in uspeha na javnih razpisih. K temu pa lahko pripomorejo tudi nagrade.

V aprilu, ko sem razmišljala, da bi napisala ta uvodnik, so mediji objavili najmanj eno poročilo o podelitvi nagrad na teden in še kakšno o ustanovitvi novih za povrh. Če se omejim samo na področje slovenske knjige, lahko na pamet naštejem: kresnika za roman, desetnico, večernico in zlato hruško za mladinske knjige, Novo mesto za kratko prozo, nagrado Slovenskega knjižnega sejma za prvenec, slikanico, najlepšo knjigo, Cankarjevo, Grumovo, Rožančevo nagrado, urško za mlade literate, potem so tu še interne nagrade nekaterih založb, da ne sežemo na področje prevodov, kritikov, založnikov itd. Največ nagrad je za poezijo: Stritarjeva, Veronikina, zlatnik poezije, nagrada Fanny Haussmann, čaša nesmrtnosti, vitez poezije … Zdi se, da je število nagrad v obratnem sorazmerju s številom publike oz. bralcev določene zvrsti: manj bralcev ko neka zvrst ima in se mora bolj boriti zanje, več nagrad se zanjo podeljuje. Toda nastane paradoks: kajti več ko je nagrad in njihovih dobitnikov, manj javne pozornosti dobijo.

Podeljevanje nagrad, za katere se objavijo razpisi oz. pozivi javnosti, naj pošlje predloge, se zdijo na prvi pogled najbolj demokratičen način. Odbore za podeljevanje nagrad postavi v položaj, ko rečejo samo da ali ne dobljenim predlogom. Temeljni korak do nagrade tako postane predlog. Če ni predloga, ni možnosti za nagrado. Imena predlagateljev se v zadnjem času javno ne objavljajo več. Kdo so torej prijavitelji: za to zadolženi zaposleni v javnem kulturnem zavodu, prijatelji, oboževalci, politični somišljeniki, člani društva upokojencev? Možnosti za častihlepne je ogromno. 
Žal pa je tako, da je dejanske časti in pozornosti zmeraj manj. Nagrade so postale blago. Ko se pa tržišče z blagom zasiči, njegova vrednost pade.