Pred slabimi desetimi leti, leta 2015, je v knjižni zbirki Frontier Kulturnega centra Maribor izšla knjiga Založbe – Raje izdajte ploščo kot prijatelja na pobudo Dušana Hedla, dolgoletnega (ne samo glasbenega) založnika, ki je od osemdesetih let do danes prehodil pot od »amaterizma« do »profesionalizma«, ali kot sam zapiše, »prebijal sem skozi faze DIY (naredi sam), underground neprijavljene založbe, 'šlepanja' po raznih inštitucijah«, po Front Rocku in Subkulturnem azilu je danes odgovorni urednik založbe Kulturni center Maribor, ki se ob knjižnem založništvu še naprej ukvarja z izdajanjem glasbe pod znamkami Classica Slovenica, Akord Records in Monofonika. Z nabiranjem izkušenj iz prakse je spreminjal poglede in pristope ter tako zadnje desetletje odločno zagovarja nujnost podjetniške miselnosti v kulturi. Ideja za omenjeno knjigo se je Hedlu porodila kot odziv na pred desetimi leti naraščajoč negativen odnos do založnikov. Ob Hedlovem apelu Založbe so koristne in prispevkih Žige Valetiča in Mateja Krajnca predstavljajo levji delež knjige odgovori več kot tridesetih slovenskih glasbenih založb in založnikov na anketo o delovanju, vizijah in soočanju s stvarnostjo glasbenozaložniškega posla pri nas. Prvotna zamisel je bila, da se vprašalnik razpošlje samo uradnim založbam, ki so navedene v registru založniške dejavnosti, po obisku Treska leta 2015 pa se je spisek povabljenih razširil. Hedl se je namreč tam soočil oziroma srečal z vrsto t. i. neodvisnih založb in ljudi, ki »se trudijo po svojih močeh, natančno po istih vzgibih, kot sem jih imel sam in jih tudi ohranil z začetka kariere. Le sistemsko okolje je tisto, ki ne dovoli temu zanimivemu, (ne morem reči odličnemu), podjetniško kulturnem delu družbe, da bi zaživela polno poslovno, kulturno ali umetniško življenje, pač po želji posameznih založb in njihovih vodij.«

Od takrat do danes se je na videz sistemsko stanje kolikor toliko umirilo, predvsem okoli avtorskih in izvajalskih pravic. Tudi med deležniki in kolektivnimi organizacijami ni več toliko žolčnih sporov, vsaj javno ne. Še zdaleč pa se stanje ni uredilo. Največ razprav in izzivov predstavlja pretočnost glasbe po spletu, kjer je zaradi neurejenih odnosov z YouTubom Slovenija na samem repu držav EU. O kakšnih posebnih spodbudah in podporah je težko govoriti, bolj se razmišlja in razpravlja. Vse skupaj je stihijsko prepuščeno iznajdljivosti, entuziazmu, vztrajnosti in samoiniciativi založnikov in glasbenikov. V tem času so nekatere založbe poniknile, ob vztrajnikih so se pojavile druge, nove. Na krilih digitalizacije in pretočnosti glasbe prek spleta se je občutljivo povečala glasbena produkcija, ki ji še tako zavzeta glasbofilka in glasbofil težko sledita.

V zadnjih desetih letih so se zgodili vratolomni preobrati v konzumaciji in poslušanju glasbe. Radio in televizija sta izgubila svojo moč, splet je postal Babilon, kjer je vse mogoče. S pretočnostjo glasbe prek digitalnih platform, ki so v dobršni meri nadomestile radio in tudi televizijo, se je spremenil odnos do formata fizičnega nosilca zvoka. A glej ga zlomka, ne glede na črne napovedi o izginotju vinila, se je ta vrnil, da smo priča njegovi renesansi. Ob neskončnem številu vinilnih reizdaj velikanov in drugih na novo odkritih biserov polpreteklosti se objavlja nezanemarljiv niz vinilnih plošč z aktualno glasbo – vsakemu izvajalcu, ki da kaj nase, je to nepisana norma, kar velja tudi za založbe, ki se tako ali drugače odzivajo na izzive časa in samega tržišča. Tako se nekateri odločajo zgolj za digitalne izdaje. Priča smo komplementarnemu prepletu in sožitju analognega in digitalnega, kar sproti odpira nova vprašanja in oživlja tudi stare izzive, s katerimi se ne srečujejo samo založniki in glasbeniki, ampak nanje tako ali drugače trčita tudi poslušalstvo in občinstvo.

Med snovanjem te tematske številke Dialogov, posvečene glasbenemu založništvu, me je ves čas begalo vprašanje, kako je mogoče, da pride ob vsej obilici aktualne domače (in seveda tudi tuje) muzike tako malo skozi naše domače elektronske medije, ki samo­pašno, da ne rečem zavrženo, ignorirajo ustvarjalni utrip in same potenciale na naši (ter regionalni, kontinentalni in svetovni) glasbeni sceni. Zavedanje, da se s tem vprašanjem srečujemo že nekaj časa, me sicer prizemlji, kar ne pomeni, da bi se s stopnjevanjem te ­rakaste ignorance sprijaznil/i. Porazna medijska krajina še zdaleč ne odseva pestrosti, ki jo premoremo. S spustom v nedra aktualnega domačega glasbenega založništva se odkrije zelo drugačno realnost, kot nam jo prikazujejo osrednji mediji. Dovolj je obiskati vsako­letni obračun glasbe in založništva Tresk, ki ga od leta 2010 organizira ljubljanski Radio Študent in na enem mestu zbere slovenske založbe, male in velike, uradne in neuradne, butične in profilirane, samozaložbe in zastopnice velikank. Med razstavljenimi ploščami in drugimi izdajami se znajdemo v vzporednem svetu, kjer se izkaže, da ob koncertni produkciji založbe ostajajo ključen kanal med glasbeniki in poslušalci.

Vsakoletni obračun glasbe in založništva Tresk še zdaleč ne pokrije vsega, kar premoremo, je pa otipljivo prispeval k spoštljivejšemu odnosu do založniškega dela in nasploh do pomena založb danes. Eden od desetih intervjuvancev v tej številki Žiga Drofenik delne zasluge pripisuje tudi Mentu, ki se bo naslednje leto v Ljubljani zgodil že desetič in se je v tem času uveljavil kot vodilni predstavitveni mednarodni glasbeni festival in konferenca v srednji in vzhodni Evropi. Ob koncertnih predstavitvah novih glasbenih imen z vseh koncev Evrope na njem gostujejo številni glasbeni »profesionalci«, med njimi tudi založniki, kar je nedvomno nagovorilo in spodbudilo naše akterje in akterke ne le k vključevanju v mednarodne mreže in navezovanju prijateljskih in poslovnih stikov, ampak tudi k dvigu profesionalizma.

Ob obilici takšnih in drugačnih težav našega malega glasbenega trga je naša glasbena scena presenetljivo živa in produktivna, kar je zagotovo poglavitni vzvod za množico takšnih in drugačnih založb, ki jih še zdaleč ni mogoče celovito zaobjeti na enem mestu. V intervjujih z izbranimi glasbenimi založniki smo se lotili širine in različnosti uredniških politik, poslovnih principov in samega poslanstva založb, odprli smo aktualne izzive in vprašanja, s katerimi se srečujejo in spopadajo. V kratkem roku je nemogoče zaobjeti vso celovitost in razvejanost našega glasbenega založništva in v koži urednika te tematske številke sem samo prikimal ugotovitvi Mateja Krajnca v njegovem kratkem preletu čez zgodovino slovenskega glasbenega založništva od šestdesetih let do novega milenija, da bo »precej tega treba še podrobneje raziskati. S to zgodovino se zlasti na nacionalni ravni ni ravnalo lepo, mnogi arhivi so za vselej izbrisani. Novi časi prinašajo tudi nove poglede na lastno zapuščino«, pa tudi na nedavno in nastajajočo, česar se morda premalo zavedamo v tem trenutku divje in nepregledne produkcije. Naša sedanjost, ki je občutno bolj fragmentirana in segmentirana od (pol)preteklosti, sproža med ostalim tudi ugibanja in skrbi, kako se bodo bodoči rodovi srečevali in spopadli z rekonstrukcijo našega časa. Si lahko predstavljate flop medmrežja ali zgolj sesutje diska, na katerem so shranjeni digitalni master posnetki? Kam bodo izginile digitalno objavljene izdaje od izteku spletne domene neke ne več delujoče spletne založbe? Kje jih bodo našli naši bodočniki in kako jih bodo renovirali iz prafaktorjev?!?

Temu črnogledemu in distopičnemu razmišljanju o izgubi pomembnega dela zgodovine stoji nasproti v poduk vrnitev vinila, o kateri piše Borja Močnik. V obravnavi ponovno najbolje prodajanega fizičnega nosilca zvoka in vala (re)izdaj stare in nove muzike na vinilu se osredotoča na lokalno dogajanje v Sloveniji in se med drugim posveča tudi izumiranju ploščarn in njihovemu nadomestku v trgovinah, ki med ostalo »kramo« prodajajo tudi vinilke. Fenomena formatov nosilcev zvoka se je lotil tudi Ičo Vidmar v zgodovinski primerjavi med vodilnim formatom digitalizirane glasbe MP3 ter avdio kasetami in kasetno kulturo, ki nam jo streže »v oporo pri analizi današnjega stanja, kjer so ploščarne zamenjali spletni trgovci, ki glasbo z licencami prodajajo v paktu med založbami multinacionalkami in informacijskimi in tehnološkimi velikani in množico individualnih potrošnikov glasbe,« ter se loti aktualnega dogajanja, ko je »v zdajšnjem digitaliziranem svetu prišlo do konsolidacije razmer in prerazporeditve položajev ključnih akterjev na področju glasbenega založništva in prodaje digitalizirane posnete glasbe, kjer je še pred desetimi leti vladala zmeda.« Za navidezno demokratizacijo in liberalizacijo glasbenega trga se namreč odvija nenehni boj za prevlado večjih nad manjšimi. Temu se ni izognil niti Aleksandar Dragaš v sprehodu od zametkov neodvisnega založništva v nekdanji Jugoslaviji, v katerem je bil sam aktiven z zagrebško založbo Search & Enjoy na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta, do nadaljnjega razvoja v postjugoslovanskih časih, ko vstopimo v čas digitalizacije, prostodostopne in pretočne glasbe, kar je sprožilo dramatične spremembe v založništvu. Po turbulentnem prehodu z analognega na digitalno, ko se zdi, da je vse enakovredno, se soočamo z novimi starimi izzivi in vprašanji, kako skozi informacijsko džunglo pripeljati glasbo do poslušalca in poslušalke, ki sta odločilna za založbe. Poslanstvo založb ni samo v trženju in prodaji glasbe, ampak tudi v dokumentiranju sprotne glasbene produkcije in projektov, zato ne čudi, da iz glasbeniških vrst prihajajo sprotne pobude za (nove) založbe. Tega se je lotila Nina Novak v svojem prispevku o jazzu in ob pregledu domačih založb, ki v svoj katalog vključujejo izdaje jazza slovenskih izvajalcev in izvajalk, opozori na porast t. i. institucionaliziranega samozaložništva, ki zapolnjuje založniške vrzeli in zaobide neinteres založnikov, hkrati kaže na potrebo po samoiniciativi in samoorganizaciji.

Ta tematska številka Dialogov je vzniknila na podobnih temeljih kot na začetku omenjena knjiga o založbah – s to razliko, da smo namesto na negativen odnos do založb reagirali na pestrost domače glasbene produkcije. Skušali smo ujeti trenutek tega časa, ko so se v zadnjih desetih letih razmere bistveno spremenile, a sami vzvodi založniške dejavnosti so pravzaprav ostali enaki – izdati ploščo. Iz dodanih intervjujev z založniškimi delavci in aktivisti spoznavamo različne pristope, principe in poglede. Vsak med nami ima svoj pogled na (glasbeni) svet, tako kot vsak med nami drugače sliši glasbo, in iz te različnosti se med ostalim razpostre razgibano in neskončno polje našega glasbenega založništva. Od analognega do digitalnega, od fizičnih nosilcev zvoka do pretočnosti/streaminga, od avdio kasete do MP3 in WAV formatov, od ploščarn do pretočnih platform in (digitalne) distribucije, od vinilne plošče do digitalnega albuma, od »velike« do neodvisne založbe… poteka rdeča nit te tematske številke Dialogov. Tako radi se hvalimo z našo pisano besedo in pomenom literature za nacionalno identiteto, glasba z ostalimi kulturnimi in umetniškimi praksami pa doda veliko več, kot jim je pripisano oziroma priznano. V množici glasbenih založb, ki jih ni mogoče prešteti, in v sami živopisnosti glasbenih govoric se nam brez težav zgodi, da v gozdu spregledamo drevo.