Sta kritičnost in kritiškost, še posebej tista, ki ju goji splošna kulturna kritika, v javnosti in predvsem v množičnih medijih kritično ogroženi ali pa so morda spontane ocene o njuni čedalje slabši navzočnosti in položaju pretirane? Če je ugotovitev dovolj natančna, kateri faktorji in okoliščine prispevajo k izginjanju in kaj pešanje pomeni za družbeno percepcijo kulturnih stvaritev, končno tudi za ustvarjalce same? Se je v digitalni dobi kritika zgolj prelevila v drugačne formate, česar nismo dovolj jasno zaznali, in so naši strahovi po svoje odveč? In če vendarle vztrajamo pri začetnem opažanju: je razlog njenega izginjanja predvsem strukturen in ekonomski, lahko danes kritik sploh preživi ali živi od svojega dela? Ali obstajajo oblike njene institucionalne organiziranosti, je dovolj družbeno cenjena in kakšna vloga ji je odmerjena znotraj discipline ali v družbi? Veliko vprašanj, ki še zdaleč niso vsa. Tukaj sta še recepcija in pripoznanje: v kakšni meri je kritika še čislana, spoštovana in zaželena, je nemara prezirana in zreducirana na »subjektivno« mnenje posameznika, ki ga kritiške »tarče« posmehljivo satanizirajo?

Pahljača različnih dimenzij problema, ki ga je težko osvetliti z vseh strani, je gotovo visoka cena za splošno zastavitev teme. Seveda je že pred nastajanjem te tematske številke v tej reviji obstajala velika verjetnost, da bo nova refleksija o stanju in statusu kritike in kritiškosti v slovenskem javnem prostoru padla v prazen prostor. Pri čemer porojeni skepticizem o tej praznini zaznamujeta bodisi slutnja o praznem govoričenju tistih, ki v nobenem primeru ne bodo slišani in zato ugotavljajo, da je kritika ogrožena, zaradi česar je njihovo lamentiranje obsojeno na odvečnost, bodisi presoja, da je to popolnoma zgrešena ocena tradicionalistov, ki se ne znajo prilagoditi razmeram in ne vidijo, da pričakovana kritičnost pulzira naprej, vendar na druge, manj konvencionalne načine. Da je torej čisto vse v redu in prav. Da je, kot pravi ena od avtoric v tej številki, v krizi svet, ne pa kritika. Kaj torej drži, resignacija tistih, ki so presodili pravilno, a jim malodušje ne bo v pomoč, ali morda popolna zgrešenost v hipotezi, ki smo jo predpostavili in bi jo morali bolje preveriti? Ambicija zastavljalca analize družbene kritike in posredno tudi samih avtoric in avtorjev se bo najbrž soočala z opisanim izzivom: bodisi s produciranjem občutka, da nam ni pomoči, ker smo nemočni, ali prav nasprotno z odkrivanjem, da so naši strahovi odveč, morda pa tudi z diapazonom mnenj med naštetima.

Seveda je to zgolj eden od načinov, kako spregovoriti o stanju kritike – z bojaznijo, da se njen prostor zmanjšuje. So še drugi. Eden od razlogov za njeno izginjanje, kar sem kot urednik predpostavil, a se nekateri ne bodo strinjali, so zagotovo obče spremembe v kulturnem miljeju, ki diktira naše izkušanje in dojemanje umetnosti. Kulturne vrednote in preference se enostavno premikajo proč od pričakovanega pristopa zaradi trendov komercializacije našega življenja. Ta del izginjanja je materialno viden in navzoč v zmanjševanju prostora za neodvisno kritiko v prid vsemu, kar prinaša dobiček in se prodaja – ali se prodaja bolje. Večinoma zaznavamo, da se družbeni položaj kritike in kritičnih ustvarjalcev (kritičark in kritikov) spreminjata, konformizirata in bledita. Da se celotno polje počasi umika iz javnega prostora, medijev in naše splošne pozornosti. Opažanje velja širše, ne zgolj za umetniško in kulturno produkcijo, kot bi kdo najprej pomislil, ker obseg in sama navzočnost kritik v slovenskih množičnih medijih postajata vidno manjša in siromašnejša, vsebina pa bolj trivialna ali piarovska, morda včasih prirejena tabloidnim trendom istih medijev ali sicer pričakovanjem po odmevnosti.

Obstaja celo področje, ki ga ta številka pušča ob strani: status kritičnega mišljenja kot takšnega, kondicija intelektualne kulture in končno tudi položaj javnih intelektualcev. Če govorimo bolj o institucionalizirani kritiki, je ta vedno predstavljala odločilen žanr v umetnosti, filmu, gledališču, humanistiki in na drugih področjih. Poglobljena analiza in ocena bi morali služiti plemenitim ciljem, delovati kot orodje za razumevanje, vrednotenje in razpravo o umetnosti ter kulturnih izdelkih, končno tudi biti zrcalo dogajanju v družbi ali kulturi, naposled pa orientir človeku. A se zdi, da se dogaja vedno redkeje. Gotovo so k slabšanju razmer močno prispevali komercialni interesi medijev, končno tudi njihovi poslovni modeli, zaradi česar kritika deluje odvečno, saj po sebi ni zanimiva za širše občinstvo, ker terja določeno mišljenje. Za lastnike medijev je tudi manj zaželena ali celo usmerjena, predvsem pa na koncu postane manj neodvisna. Po drugi strani kapitalistični ustroj družbe vsako leto bolj diktira preference in okuse pri občinstvu, gnete jih po svoji izbiri. Svoje sta naredila »hedonizacija« naših življenj in iskanje hipne potešitve ugodja ali zadovoljstva, vpliv digitalizacije in novih medijev, še zlasti družbenih omrežij. Realno se zmanjšujejo finančna sredstva in uredniška podpora, manjša je tudi naklonjenost ideji neodvisne kritike, nižajo se honorarji ali jih ni več. Vse našteto so kamenčki v mozaiku sestavljanke, ki nam nariše podobo poraženca.

Posebno poglavje razprave morda predstavlja vedno intenzivnejša popularnost »subjektivnosti« kritike, kjer se časti osebno mnenje, ki mora biti radikalno in emocionalno, kar priča o tem, da se je klasična percepcija avtoritete kritiškega avtorja spremenila, z njo pa tudi vrednost analize. Tej ni treba več slediti kriterijem dostojnosti, argumentiranosti in vsebinskosti, ampak je včasih dobro, da je pristop čustven, oseben in celo škandalozen, kritiku pa se preprosto obrestuje, če v svojem egotripu nastopa vehementno. Senzacija se bere in sliši, razčlenjen in »objektiven« prikaz vedno manj. To seveda še ne pomeni, da so jedke kritike, ki škandalizirajo, po sebi populistične in zgrešene, a so trendi in motivi, ki stojijo za njimi, več kot opazni. Hkrati smemo upati, da se produkcija danes ne odvija več po prijateljskih linijah in je »subjektivna« v smislu aranžmaja in osebnih povezav med avtorjem in kritikom, ko nastanek analiz ni spodbujen od javnosti, novinarjev ali urednikov, ampak avtorjev samih, ki imajo določena pričakovanja.

Toda povrnimo se na koncu kratkega uvoda k osnovni ambiciji orisa bolj ali manj dramatičnega stanja. Seveda bi morali upati na bolje in se odpovedati omenjeni resignaciji, se upreti izzivom digitalnega okolja, v katerem se je zmanjšala potrpežljivost za poglobljeno analizo, saj se večina uporabnikov raje osredotoča na udarne in všečne vsebine, najti načine upiranja skušnjavi družbenih platform, preseči pomanjkanje finančne podpore kritiki kot žanru in dejavnosti, kar zmanjšuje ne samo prisotnost, ampak tudi raznolikost kritiških mnenjskih perspektiv. Končno so na njeno oblikovanje vplivale tudi spremembe v komunikacijskih navadah in slogih, torej v načinih, kako se kritika danes »izraža«. Kot vemo, je na družbenih omrežjih poudarek na neposrednem odzivanju v obliki povratne informacije, ki je podeljena z všečki, delitvami in instantnimi komentarji, kjer zapisani tekst velikokrat ni niti prebran, kaj šele dobro ali pravilno razumljen: vse to jemlje vrednost poglobljeni refleksiji in kritiškosti.

Na koncu pa še k strukturi besedil v tej številki Dialogov. Začetna ambicija je bila raziskati stanje žanrske navzočnosti kritike, pa tudi širšo refleksivno ali intelektualno prezenco v družbi, torej status kritičnosti. Ker umetniški, kulturni in družbeni fenomeni zahtevajo vrednotenje, analizo in razlago, je kritika praktična in tudi teoretska disciplina, nujno potrebna za razvoj umetnosti, kulture in družbe. Kot praksa je pogojena z zgodovinskimi konteksti in žanri, medijskimi platformami in institucionalnimi okolji. Eden bolj enostavnih načinov, kako pregledati tovrstno stanje, se morda skriva v kvalitativni in kvantitativni analizi njene prisotnosti v medijih: kako zelo in na kakšne načine je kritiška presoja kot proces vrednotenja kulturnih stvaritev in dobrin z namenom iskanja intelektualne, umetniške ali družbene vrednosti določenega predmeta ali pojava navzoča v javni sferi s pomočjo množičnih občil, v ožjem smislu predvsem kot literarna, umetnostna, glasbena, filmska ali književna kritika ali recenzija. Ker je obenem pogosto povezana tudi z akademsko sfero in se posreduje z znanstvenimi razpravami, je enako pomembna analiza učinkovanja znanstvenih dognanj v javni sferi. Tretji del javne kritiškosti in kritičnosti se gotovo nanaša na »intelektualno kulturo« in status dela javnih intelektualcev v družbenem in medijskem prostoru.

V Dialogih smo zato želeli na široko preizprašati situacijo na panoramski način, s prerezom različnih področij kritike kot žanra v filmski, gledališki, literarni, likovni, glasbeni, humanistični in končno medijski sferi še zlasti v slovenskem in primerjalno tudi globalnem prostoru. Njen manko bi utegnil marsikaj povedati o splošni duhovni situaciji danega družbenega trenutka in našem interesu za razvoj področij in samorefleksijo. Če opišemo kritiko kot področje raziskovanja, ki temelji na interdisciplinarnih perspektivah in teoretičnih razlagah kulture in družbe, potem bi posledično kritično umanjkanje kritiškosti in kritičnosti lahko pomenilo tudi, da počasi izgubljamo možnost za utemeljeno mikroanalizo dogajanja in poglobljeni razmislek o ključnih družbenih in političnih vprašanjih. Ali še huje: da se ji po svoje odpovedujemo. Ta širši aspekt v objavljenih prispevkih morda ni zajet kot osnovna tendenca, zato so te vrstice povabilo k premišljanju, ali tovrstna teza drži.

Zahvaljujem se avtoricam in avtorjem, ki so se odzvali vabilu in s tem izkazali ustrezno pripravljenost in morda tudi skrb za situacijo. O umetnostni kritiki sta spregovorili Petra Vidali in Kaja Kraner, o likovni Arne Brejc, o literarni Petra Kolmančič, o gledališki Primož Jesenko, Zala Dobovšek in Blaž Lukan, o glasbeni Igor Bašin in Ičo Vidmar, o filmski Veronika Zakonjšek in Žiga Brdnik, o humanistični Dušan Rebolj in o medijski moja uredniška malenkost. Zagotovo so kakšna področja slabše zastopana, bilo je veliko odpovedi, a ni bilo dovolj časa, da bi našli zamenjave. Marsikdo bo očital, da ni bil povabljen, a ni bilo namerno. Če imajo »katastrofisti« glede kritike prav, pa morda veliko takšnih priložnosti za kolektivno refleksijo področja več ne bo. Oziroma bolje povedano: prišle bodo morda prepozno.