Potem ko sta ministrica za kulturo Asta Vrečko in mariborski župan Saša Arsenovič dosegla dogovor, s katerim je bila mariborska kultura vsaj začasno rešena pred kolapsom zaradi občinskih finančnih težav, smo na spletni strani ministrstva lahko prebrali, da je ministrica izjavila: »Z županom sva našla rešitev. Ministrstvo za kulturo bo letos izjemoma dofinanciralo sredstva za javne občinske zavode v Mestni občini Maribor, medtem ko bo Mestna občina Maribor preko razpisov ustrezno financirala nevladne organizacije.« Na MMC pa smo lahko prebrali še tole: »Poudarila je, da se zavedajo potreb lokalnih skupnosti in kulture, ki je usidrana v lokalnem okolju – tako profesionalne kot nevladne in ljubiteljske.« Iz prve izjave lahko povzamemo, da MOM na razpisih sofinancira samo nevladne organizacije, kar ni točno, saj tako država kot lokalna skupnost na razpisih financirata tudi gospodarske organizacije, ki izvajajo kulturne programe (založbe in filmske producente). Iz druge izjave pa lahko sklepamo, da se kultura v Sloveniji deli na profesionalno, nevladno in ljubiteljsko, pri čemer je s profesionalno mišljeno tisto, kar se s kulturo ukvarja poklicno, v tem kontekstu najverjetneje javni zavodi, z ljubiteljsko pa tisto, kar se s kulturo ukvarja v prostem času, ni pa jasno, na kakšnem temelju je med ta dva pola umeščena kultura nevladnih organizacij. Ko smo se mariborski na programskem razpisu izbrani producenti pogovarjali o nepričakovani krizi, se je govorilo predvsem o tem, da nekaterih programov zdaj ne bo mogoče realizirati, potem pa se je nekdo oglasil z vprašanjem: »Kaj pa moja plača?« To vprašanje nas je  opozorilo, da nekatere NVO zaposlujejo, druge pa ne. NVO torej ne morejo biti samostojna kategorija med profesionalno in ljubiteljsko kulturo, saj nekatere sodijo pod prvo, ostale pa pod drugo.

Poimenovanje nevladna organizacija je k nam prišlo iz mednarodnega prostora (NGO) in je tudi tam zelo ohlapno definirano: NVO-ji so organizacije, katerih ustanovitelj ni vlada ali lokalna skupnost in ki so neprofitne oz. nepridobitne. Kot pravne osebe so lahko društva, ustanove ali zasebni zavodi. Tako med NVO-je sodijo npr. športna, lovska, gasilska, turistična in kulturna društva ter različne humanitarne organizacije. Slovenska politika ima do njih zelo raznolik odnos: medtem ko jih na levici zaradi neprofitnosti glorificirajo, so na desnici izrazito sovražni predvsem do civilnodružbenih in kulturnih NVO-jev.

Pred tranzicijo in pred poimenovanjem NVO so v slovenski kulturi ob družbenih pravnih osebah (današnjih javnih zavodih) obstajala samo (kulturno-umetniška) društva, ki so bila ljubiteljska, ob nekaj samostojnih umetnikih (predhodnikih samozaposlenih v kulturi) pa so neodvisno kulturo predstavljale samo še založbe, ki so bile vse po vrsti podjetja (torej gospodarske družbe), ki pa so že takrat za svoj nacionalno kulturno pomemben program dobivale subvencije.

Danes so NVO v kulturi postale sinonim za neodvisno kulturo, to je vse organizacije, ki delujejo na področju kulture in niso javni zavodi. Kar pa, kot že prej omenjeno, prvič ni točno, drugič pa je uporaba termina NVO preohlapna, saj se te organizacije lahko med seboj dejansko močno razlikujejo.

Nastali kaos nekateri krepko izkoriščajo. Tako imamo NVO- je, ki se prijavljajo tako na razpise Ministrstva za kulturo kot Javnega sklada za (ljubiteljske) kulturne dejavnosti in na lokalne razpise, pa še na trgu zaslužijo. Imamo NVO-je, ki zaposlujejo (tako kot gospodarske družbe), torej izplačujejo plače in od njih državi plačujejo prispevke, in NVO-je, ki ne zaposlujejo nikogar, plačano delo za sofinancirane programe pa opravljajo samozaposleni v kulturi, ki jim država plačuje prispevke. Imamo tudi društva, torej NVO-je, ki so ljubiteljski korpusi (npr. pevski zbori, gledališke skupine), vodijo jih pa poklicne umetniške vodje (zborovodje, režiserji). Sistem javnega sofinanciranja med vsemi temi ne razlikuje. Povsem jasno se je to razkrilo ob programskem razpisu MO Maribor, opazimo pa tovrsten kaos tudi na razpisih Ministrstva za kulturo in obeh agencij (za knjigo in film), kjer se mešajo tisti, ki zaposlujejo, s tistimi, ki ne.

Neodvisna kultura v Mariboru se je v zadnjem desetletju opazno razmahnila in število NVO-jev se je povečalo. Nekateri od njih so se v tem času uspeli do te mere profesionalizirati, da celo zaposlujejo, kar pomeni, da uspejo pridobiti dovolj javnih in drugih sredstev iz različnih virov, del pa napravijo na trgu. Seveda pa je položaj v njih zaposlenih ljudi večno negotov in odvisen od uspeha na razpisih in gibanj na trgu, in se močno razlikuje od gotovosti zaposlenih v javnih zavodih, ki so javni uslužbenci in njihova delovna mesta in plače nikoli niso ogrožene, tudi če ni sredstev za izvajanje programov. Zato je še posebej boleče in krivično, da kulturni sistem ne prepozna statusa profesionalnih producentov in jih meče v isti koš s tistimi, ki ne zaposlujejo.

Beseda profesionalec ima v slovenščini dva pomena: označuje nekoga, ki se z nečim poklicno ukvarja in torej od tega živi, označuje pa tudi nekoga, ki delo opravlja strokovno in kvalitetno. Amater je na drugi strani tisti, ki se z nečim ukvarja nepoklicno in torej od tega početja ne živi, in pa tisti, ki neko delo opravlja nestrokovno in površno. Ravno zaradi tega drugega pomena, ki ima slabšalni prizvok, so v kulturi nastale težave z neprofesionalci in njihovimi poimenovanji: iz nekdanjih diletantov smo dobili amaterje,  kasneje namesto amaterjev ljubitelje, a tudi ta pridevnik je nato iz imena Javnega sklada za (ljubiteljske) kulturne dejavnosti izginil.

Problem je, ker se je v kulturno politiko vnesel pravni sistem, ne pa dejansko stanje in namen delovanja. Obstajajo tako gospodarske družbe, ki izvajajo neprofitne programe (Založba Aristej, izdajateljica Dialogov, je tipičen primer), kot NVO- ji, ki počnejo isto, a so hkrati profesionalni. Pravna formulacija, da za razliko od gospodarskih družb ne smejo ustvarjati dobička, ne pokrije realnosti. Obstajajo namreč tudi NVO-ji (društva), ki so jih ustanovili na primer zaposleni v javnih kulturnih zavodih ali na univerzi, ki lahko, če so visoko sofinancirana, izplačujejo lepe honorarje namesto dobička, in jim gre pravzaprav bolje kot tistim, ki zaposlujejo. Zanimivo je, da stranka Levica, ki bi višje obdavčila popoldanske s. p.-je, tovrstnih NVO-jev ne prepozna, čeprav so tudi popoldanska dejavnost zaposlenih, le da se skrivajo za pravno definirano neprofitnostjo.

Vse to kaže, da strukturiranje slovenske kulture na podlagi pravnega statusa ni ustrezno, ampak je treba pogledati dejansko stanje. Pri tem je termina profesionalec in ljubitelj treba uporabljati v njunem prvem pomenu; namreč na podlagi tega, ali nekdo od dela v kulturi dejansko živi oz. se z njim preživlja, ali pa ga opravlja v svojem prostem času – ne glede na to, ali je zanj strokovno usposobljen ali ne – poleg dela, s katerim se preživlja, neplačano ali kot dopolnilno dejavnost.  V slovenskem kulturnem sistemu je treba torej razlikovati med javnimi zavodi, profesionalnimi neodvisnimi producenti in ljubiteljsko kulturo. Termin NVO tu sploh nima kaj početi. Profesionalnim neodvisnim producentom, ki so zdaj na javnih razpisih za sofinanciranje kulturnih programov in projektov pomešani z ljubitelji, je treba priznati njihov status tistih, ki ustvarjajo delovna mesta, in odpraviti krivična nesorazmerja. Kulturna politika pa se bo slej ko prej morala opredeliti tudi do razlike med javno sofinanciranimi producenti v kulturi, ki zaposlujejo in od plač plačujejo prispevke državi, in med producenti, ki ne zaposlujejo, plačano delo pri njihovih programih in projektih pa opravijo samozaposleni v kulturi, ki jim država plačuje prispevke. Jasno je namreč, da slednjim od dodeljenih javnih sredstev ostane več, medtem ko jih prvi v obliki prispevkov iz in na  plače vračajo državi. Neka NVO, ki od ministrstva ali agencije za svoje programe dobi 100.000 ali več evrov letno in mora narediti torej še 43.000 evrov na trgu ali jih dobiti iz drugih virov, saj subvencija ne sme presegati 70 % vrednosti celotnega programa, bi s takimi sredstvi nujno morala in mogla zaposliti vsaj eno osebo s povprečno plačo. Zakaj država ali lokalna skupnost tega od nje ne zahteva ali pa jo pošlje med ljubitelje?