V Uvodniku odgovorna urednica Emica Antončič najprej opazi neprimernost izraza »nevladne organizacije«, s katerim slovenska kulturna politika zdaj že ustaljeno poimenuje tretjo vejo kulturnih producentov poleg javnih zavodov in ljubiteljske kulture. Antončič temu oporeka, saj prvič neodvisni kulturni producenti niso samo NVO-ji, ampak na področju knjige in filma tudi gospodarske družbe, drugič pa, ker nevladne organizacije sploh niso enotna kategorija, ampak se med sabo močno razlikujejo in segajo od profesionalnih, ki zaposlujejo, torej izplačujejo plače in od njih državi plačujejo prispevke, preko NVO-jev, ki ne zaposlujejo nikogar, plačano delo za sofinancirane programe pa opravljajo samozaposleni v kulturi, ki jim država plačuje prispevke, do NVO-jev, ki so ljubiteljski korpusi (npr. pevski zbori, gledališke skupine), vodijo jih pa poklicne umetniške vodje (zborovodje, režiserji), in do v celoti ljubiteljskih društev. Urednica Dialogov opozori, da je »v slovenskem kulturnem sistemu treba razlikovati med javnimi zavodi, profesionalnimi neodvisnimi producenti in ljubiteljsko kulturo. Termin NVO tu sploh nima kaj početi. Profesionalnim neodvisnim producentom, ki so zdaj na javnih razpisih za sofinanciranje kulturnih programov in projektov pomešani z ljubitelji, je treba priznati njihov status tistih, ki ustvarjajo delovna mesta, in odpraviti krivična nesorazmerja.«

Gostja rubrike Pogovor je pripovedovalka Špela Frlic, dosedanja programska vodja Pripovedovalskega festivala. Z Ano Obreza sta se pogovarjali o festivalu, ki je mednaroden in ni več samo festival pripovedovanja pravljic, o veščini pripovedovanja in o njenem knjižnem prvencu, mladinskem romanu Bleščivka, za katerega je ravno prejela nagrado za mladinsko književnost večernica.

Boris Vezjak je uredil tematski sklop z naslovom Kritičnost. Pred sodelujoče avtorje je med  drugim postavil naslednja vprašanja: »Sta kritičnost in kritiškost, še posebej tista, ki ju goji splošna kulturna kritika, v javnosti in predvsem v množičnih medijih kritično ogroženi ali pa so morda spontane ocene o njuni čedalje slabši navzočnosti in položaju pretirane? Če je ugotovitev dovolj natančna, kateri faktorji in okoliščine prispevajo k izginjanju in kaj pešanje pomeni za družbeno percepcijo kulturnih stvaritev, končno tudi za ustvarjalce same? Se je v digitalni dobi kritika zgolj prelevila v drugačne formate, česar nismo dovolj jasno zaznali, in so naši strahovi po svoje odveč? In če vendarle vztrajamo pri začetnem opažanju: je razlog njenega izginjanja predvsem strukturen in ekonomski, lahko danes kritik sploh preživi ali živi od svojega dela? Ali obstajajo oblike njene institucionalne organiziranosti, je dovolj družbeno cenjena in kakšna vloga ji je odmerjena znotraj discipline ali v družbi?« Pri tem Vezjak opozori, da bi pomanjkanje kritičnosti in kritiškosti v slovenskem in primerjalno globalnem prostoru »lahko pomenilo tudi, da počasi izgubljamo možnost za utemeljeno mikroanalizo dogajanja in poglobljeni razmislek o ključnih družbenih in političnih vprašanjih. Ali še huje: da se ji po svoje odpovedujemo.« O zastavljenih dilemah so v svojih člankih pisali: o umetnostni kritiki Petra Vidali in Kaja Kraner, o likovni Arne Brejc, o literarni Petra Kolmančič, o gledališki Primož Jesenko, Zala Dobovšek in Blaž Lukan, o glasbeni Igor Bašin in Ičo Vidmar, o filmski Veronika Zakonjšek in Žiga Brdnik, o humanistični Dušan Rebolj in o medijski Boris Vezjak sam. 

V Kulturni diagnozi Nika Arhar ocenjuje knjigo Zale Dobovšek Gledališče in vojna: uprizoritveni odzivi na vojne v 90. letih v nekdanji Jugoslaviji, Igor Bašin pa album ameriškega tandema Sparks z naslovom The Girl Is Crying In Her Latte.

Na koncu pisatelj Orlando Uršič polemizira s  stališči etnologinje Jerneje Ferlež, ki jih je o njegovem romanu Krušni oče objavila v Dialogih št. 3-4.