Ena od rdečih niti poročanja slovenskih medijev o kulturi je pritoževanje samozaposlenih v kulturi zaradi prekarnosti. V zadnjem času so bili tarča takšnih pritožb tudi javni zavodi, češ da se samozaposlene izkorišča, da so honorarji prenizki in se ponekod neredno izplačujejo. Novinarji ob tem po navadi ne vprašajo izplačevalcev, zakaj do tega prihaja. Zadeve so se začele razčiščevati ob nedavni polemiki med kolegijem ravnateljev slovenskih gledališč in ministrico za kulturo, kjer so prvi izrazili zaskrbljenost zaradi namena ministrstva, da zmanjša hiperprodukcijo. Pri tem se je jasno pokazalo, da se programska sredstva gledališčem zmanjšujejo že več kot 20 let, da kljub dvigu v zadnjem letu niso pokrila inflacije, da pa so iz tega izvzete plače v gledališčih zaposlenih, ki so bile za vse javne uslužbence usklajene z inflacijo. Samozaposleni zunanji sodelavci so seveda plačani iz programskih sredstev, torej jih ni mogoče plačati bolje, če se ta sredstva neprestano nižajo. Kako samozaposleni ob finančnih težavah javnega zavoda izgubljajo delo, lahko že nekaj časa opazujemo na primeru RTV Slovenija.

Enako velja za profesionalne producente na neodvisni sceni, ki tudi dajemo delo samozaposlenim. Ko je Založba Aristej pred 30 leti prevzela izdajanje Dialogov, med sodelavci praktično ni bilo samozaposlenih. Danes jih je več kot polovica. Javna agencija za knjigo kot naš glavni sofinancer že dolgo ni zvišala sredstev na programskem razpisu za revije in ostajamo pri nespremenjenem znesku sofinanciranja. Na drugi strani jih Mestna občina Maribor stalno niža. Dialogi imajo letos iz tega vira 30 % manj sredstev kot leta 2010. Založba se je tudi odrekla občinskemu sofinanciranju skoraj vseh knjig, ki so bile del prijavljenega programa, samo da bi ohranila revijo pri življenju, kar pomeni, da dejansko izgubljamo še več. Dialogi že nekaj časa postopoma povečujejo prodajo na trgu, kar je v teh časih velik dosežek, a kljub temu, da dokazujemo, da smo v "javnem interesu", se naš položaj neprestano slabša. Če upoštevamo, da so se v zadnjih letih opazno zvišale cene tiskarskega papirja in poštnine, je jasno, da je treba v isti vreči nekaj odvzeti.

Da bi se približali vzrokom prekarnosti, si oglejmo še nekaj podatkov iz bližnje okolice. Ko sem leta 1993 ustanovila založbo, sta bili v mestu dve zasebni založbi, danes jih je skoraj deset, od tega večina NVO-jev, pri čemer za nekaterimi stojijo iste osebe. EPK 2012  prebujenja Mariboru ni prinesel, je pa s tistim enkratnim velikim proračunom vzbudil upanje, da bi se v mestu dalo živeti od kulture tudi na nevladni sceni. In je nastalo večje številko NVO-jev, da samozaposlenih niti ne omenjam. Upanje je bilo seveda lažno, saj občina v letih, ki so sledila EPK-ju, proračunskih sredstev za kulturo ni zviševala, kot je bilo obljubljeno. Zdaj se vse te organizacije in tudi samozaposleni drenjajo na občinskih programskem in projektnem razpisu. Sistem razpisov spodbuja lažne obsege produkcij in drobi sredstva, pri čemer ne loči profesionalcev, popoldancev in ljubiteljev (o čemer sem že pisala v uvodniku Kaos ali nevladniki v kulturi v številki 9/2023). Najnovejši trend je, da samozaposleni ustanavljajo NVO-je. Tako se lahko ista oseba na različne ali iste razpise prijavlja enkrat kot samozaposlena, drugič z enim ali več društvi, tretjič z zasebnim zavodom. In tako se balon še dodatno napihuje, rezultat pa so hitro narejeni in površni kulturni produkti.

To, kar se je ob zgoraj omenjeni polemiki zdelo kot napad v imenu boja za boljši položaj samozaposlenih na javne zavode, pa ni edino bojišče za preživetje. Samozaposleni in NVO-ji so nove možnosti za izboljšanje svojega položaja namreč našli v ljubiteljski kulturi.

Časi, ko je vaški učitelj vodil ljubiteljski pevski zbor ali režiral gledališko predstavo, so nepovratno minili. Danes imajo vse ambicioznejše ljubiteljske skupine profesionalne vodje, po navadi s statusom samozaposlenih: dirigente, režiserje, koreografe ipd. Ljubiteljska kultura tudi vstopa na trg. Poglejmo primer pesnika, ki se mu nabere dovolj pesmi za zbirko. Tehnično je knjigo danes lahko izdelati, če si ne postavimo visokih standardov, in digitalni natis v nizki nakladi tudi ni drag. Pesnik se torej odloči, da bo samozaložnik. Dokler svojo knjigo deli prijateljem in sorodnikom, je ljubitelj, ko pa ugotovi, da bi s knjigo morda lahko še kaj zaslužil, če bi jo prodal bližnji splošni knjižnici, pa že ustvarja hiperprodukcijo na trgu. Ker pa je takšno samozaložništvo naporno, se z naslednjo pesniško zbirko poda k NVO založbi, ki je znana po tem, da izda karkoli. Založnik pridobi sofinanciranje iz občinske blagajne, natisne knjižico v nekaj deset izvodih, nizko naklado pa zakrije tako, da v kolofon zapiše "tisk na zahtevo". Na občini ga nihče ne vpraša po nakladi, glavno, da so stroški nizki in lahko tudi občina pokaže večje število kulturnih programov, ki jih sofinancira. Ko isti založnik izda deset ali več knjižic, je že ustvaril vtis, da ima veliko profesionalno založbo, in izpolnil kvantitativne pogoje celo za prijavo na programski razpis JAK. Takšna hiperprodukcija se ustvarja zato, ker se nihče v sistemu ne vpraša, kaj je jav­ni interes v profesionalni kulturi: ali je to interes avtorja, da dobi knjigo, ali pa interes zadostnega dela javnosti za njegovo knjigo.

Tako se ustvarja sivo nevladno polje in zabrisujejo meje med ljubiteljstvom in profesionalizmom. Zaradi tega se ljubiteljstvo krči. V MO Maribor se vsi ambicioznejši ljubiteljski korpusi, ki jih vodijo samozaposleni v kulturi, prijavljajo na programski razpis, na razpisu Javnega sklada za ljubitelje pa ostajajo samo še folklorne skupine narodnostnih skupnosti in upokojenski pevski zbori.

Drugi simptom te hiperprodukcije je nadomeščanja ljubiteljstva s prostovoljstvom. NVO-ji imajo na določenih razpisih možnost, da prostovoljno delo pri kulturnih programih finančno ovrednotijo. Kaj to v praksi pomeni? Vzemimo neko društvo, ki nikogar ne zaposluje, ampak delo pri njegovih programih opravljajo osebe s statusom samozaposlenih. Glavni program tega društva je družbeno angažiran umetniški festival, ki je sofinanciran iz dveh javnih virov, ima še enega sponzorja in prodaja vstopnice na trgu. Ker s tržnim deležem ne more pokriti razlike do skupne vrednosti programa, najema prostovoljce – večinoma študente, ki jih privabi pod pretvezo, da bodo pridobili delovne izkušnje in reference –, njihovo prostovoljno delo pri festivalu pa v poročilih finančno ovrednoti in prikaže kot lastni vložek, ki ga dejansko ni oz. je nastal na podlagi izkoriščanja prostovoljcev. Zato so pa iz sredstev sofinanciranja lahko plačani samozaposleni, ki vodijo festival.

Področje kulture in umetnosti je eno od področij, na katerem je opravljenega največ prostovoljnega dela v državi in  Asociacija je v sodelovanju z drugimi NVO-ji v kulturi ministrstvu že pred leti predlagala, da v strategijo spodbujanja prostovoljstva vključi vsa ustvarjalna področja in ne zgolj javne zavode, ampak tudi NVO-je. Pri tem se postavlja vprašanje, kaj pomeni prostovoljstvo v kulturi in v kakšnem odnosu je z ljubiteljstvom. V gasilstvu je jasno, kdo so poklicni in kdo prostovoljni gasilci, ravno tako v humanitarni dejavnosti. Kdo pa so prostovoljni kulturniki? Gre za zelo spolzko področje, na katerim si nevladno področje lahko podredi in prekrije ljubiteljsko kulturo oz. se to že dogaja.

Glavnina hiperprodukcije v slovenski kulturi torej ne nastaja v javnih zavodih, ampak na nevladnem področju in z ogromnim povečanjem števila samozaposlenih po tranziciji. Pri tem smo žal spregledali vzrok teh trendov: neoliberalni kapitalizem je na Zahodu ustvaril iluzijo, da lahko mladi s kreativnostjo presežejo družbeno odtujenost in zaslužijo na trgu, zato si na vse pretege prizadevajo preživeti z ustvarjanjem kulture, a dejansko uspe le peščici. Če jim ne uspe na velikih evropskih trgih, kako jim bo uspelo na slovenskem? Pri nas so tudi člani najbolj popularnih skupin pop in domače glasbe samo popoldanci. A ker ima naša država številne vzvode za javno sofinanciranje kulture, večina samozaposlenih in NVO-jev obvisi v vmesnem prostoru, ki ni več ljubiteljski, a hkrati ne omogoča dostojnega profesionalnega preživetja. Omogoča pa zlorabe, zato bo treba sistem prevetriti.