Družbeni svet zahoda je zadnji dve desetletji postal preplavljen s prefinjeno duhovno prakso; v slovenskem prostoru, v katerem tudi ni več nobena izjema, sliši na ime »čuječnost«. Izraz poznajo že skoraj vsi, udomačen je vstopil v naše domove, pisarne, šole in celo na univerzo, ne da bi sploh poskušali razmisliti o njem, ga analizirati ali si zastaviti vprašanje, kaj stoji za njim. Iz modne muhe se je razvil v nekaj samoumevno trajnega, opremil nas je z občutkom nečesa vrednega in nepogrešljivega. Lahkotnost naše neproblematizacije je morda celo eno osrednjih obeležij uspeha vnetih zagovornikov čuječnosti in že po sebi vsaj malo sumljiva. Še več, celo samo dejstvo, da niti akademski svet ni posebej poskušal tematizirati rešitve za slovenski prevod angleškega izraza mindfulness, podobno pa ni podvomil v konsistenco koncepta, lahko govori zase. Kaj je torej ta vseprisotna čuječnost, h kateri se danes zaklinjajo vsi in nam brez nje več živeti ni?

Hitre šolske razlage pojma nam pojasnijo, da gre za nekakšno budistični podobno meditacijo, ki je nepričakovano postala globalni fenomen kot nekakšna vsakodnevna duhov­na vaja. Z njo bomo, tako obljubljajo, zmanjšali stres, izboljšali duševno zdravje in na koncu še povečali lastno storilnost. Večini, ki se z njo sreča, se hipoma zazdi najbolj koristna in tudi povsem neproblematična stvar na svetu, ki nas mora zaradi obilja pozitivnih učinkov nujno razveseliti. Kar pri tem ostaja spregledano, so ob opevanih koristih njene sumljive plati, ki jih je toliko, da bi se komu lahko zastavilo vprašanje, zakaj bi ji sploh smeli odpreti vrata.

Začnimo z obljubami večje storilnosti in učinkovitosti, kjer nas čuječnost več kot jasno instrumentalizira. Če jo razumemo kot duševno tehniko, potem je njena funkcija povečanje storilnostnih učinkov posameznika v eksploatacijskih razmerah kapitalističnega sistema. Si tega lahko želimo? Nemudoma smo pri odgovoru, zakaj jo tudi podjetja povsod po svetu spodbujajo na delovnem mestu; ne zato, ker želijo izboljšati duhovno živ­ljenje svojih zaposlenih, temveč ker je dokazano, da čuječnost izboljša delovno uspešnost, zmanjšuje izgorelost in povečuje ustvarjalnost. Če na tej točki vrinemo v razpravo vprašanje namena, potem čuječnost kot praksa morda zgolj v drugotnosti izboljšuje počutje posameznika, saj je prvenstveno namenjena nadzoru nad njim, njegovemu prilagajanju in vsemu, kar ga bo naredilo bolj storilnostno naravnanega – takšnega, kot ga neoliberalni sistem okoli nas pač rabi.

Smiselno se zato vprašajmo, ali je cilj čuječnosti resnično izboljšanje počutja posameznika ali pa gre le za subtilno obliko nadzora, kjer je posameznik usmerjen k večji prilagodljivosti sistemu? Filozof Theodor W. Adorno je v svoji kritiki razsvetljenske misli že poudarjal nevarnost racionalizacije in instrumentalizacije človeškega življenja. Čuječnost v zahodnem svetu deluje kot tehnologija nadzora nad posameznikom, ki naj bi postal boljši delavec in sploh ne svoboden subjekt. Zato je morda komu hvalevreden cilj, sprva usmerjen k osvoboditvi od trpljenja, postal orodje kapitalističnega gospodarstva – sami mislimo, da skrbimo za lastno početje in prakticiramo skrb zase (cura sui), dejansko pa izboljšujemo lastne duhovne zmožnosti v službi zunanjih interesov. Čuječnost nas napotuje, da se ne soočamo z družbenimi vprašanji in dilemami, kot so ekonomska neenakost, negotovost zaposlitev ali razpad socialne države, ampak poskuša posameznika naučiti, kako naj se notranje spoprijema z menda le njegovimi težavami. Tovrstna individualizacija vodi v preusmeritev pozornosti stran od zunanjih faktorjev, ki nam povzročajo trpljenje, k notranji prilagoditvi posameznika.

Filozof Michel Foucault je raziskoval, kako so sodobne družbe razvile specifične oblike vladanja sebi, kjer so posamezniki napoteni v nadzorovanje svojega obnašanja in misli, pač v skladu z družbenimi normami. Čuječnost zato očitno prispeva k vzdrževanju statusa quo - namesto da bi nas spodbudila k družbenemu angažmaju in spremembam, nas hote ali nehote uči, kako naj se raje prilagodimo stresnim okoliščinam. S tem zmanjšuje potencial za kolektivno akcijo in odpira prostor za pasivno sprejemanje stvarnosti. Kot to pogosto prakticiramo danes, zahteva umik v zasebnost in individualnost. Obračanje proč od političnega delovanja nas uspava za možnost kolektivnih sprememb in ustvarjanja pravičnejše družbe. Marksisti bi dejali, da poskuša uspešno zaobiti našo odtujenost, vendar posameznika uči, kako naj se notranje prilagodi in postane družbeno pasiven. Če nam cela paleta znanosti nekritično servira kritično mišljenje, ki je postalo še en zlorabljen pojem v podobni perspektivi, nas čuječnost vabi, da nanj pozabimo in ne razmišljamo, kakšne okoliščine nam povzročajo trpljenje. Najbolj naiven državljan danes torej dopoldne zakoraka na hitre tečaje že zlorabljenega kritičnega mišljenja, ki ga odvežejo resne problemske naperjenosti do sveta, popoldne pa se udeležuje še seminarjev čuječnosti, da bi odpravil še nekaj malega tistih dvomov, ki so mu ostali, če mu že abstraktnost dopoldanskega seminarja ni prišla do živega.

Čuječnost zelo poudarja življenje tukaj in zdaj, torej v danem trenutku, ki bo pripeljalo do osvoboditve našega duha. Ampak kaj to zares pomeni? Pogled implicira določeno ontološko in epistemološko podmeno, ki jo je nujno preučiti. Z ontološkega vidika se moramo vprašati, ali je obljuba ločevanja svojih misli in občutkov od sodb in vrednot nekaj, kar je mogoče realno doseči? Naše dojemanje sveta je vedno že vpeto v mrežo norm, prepričanj in vrednot, ki tvorijo del naše identitete in družbenih vlog. Živeti brez sodb v nekakšnem praznem »tukaj in zdaj« pomeni zato tveganje izgubiti lastno kritično distanco do sveta. Epistemološko gledano čuječnost poudarja pomembnost neposredne izkušnje in zavedanja trenutka, toda kako je s tovrstnim ciljem kot nekakšno najvišjo obliko spoznanja? Filozofska tradicija, od Platona preko Kanta do danes, je pogosto poudarjala ravno pomen refleksivnega in konceptualnega mišljenja; racionalizem pomeni distanciranje od neposredne izkušnje kot poti do resničnega spoznanja. Čuječnost zanika vse našteto in nas vabi v imaginaren »tukaj in zdaj«, s čimer zelo površno razumemo sicer silno kompleksne fenomene. Morda lahko rečemo, da je budistični usmeritvi to blizu, toda svet, ki ga živimo, terja naše odločne odzive.

Še več, ker je postala tako zelo samoumevna in ker se dobro prodaja, se je razvila v »McČuječnost«, kot temu pravi Ronald E. Purser. V njej je ugledal nastavke za množično potrženje in poblagovljenje, ker je postala nekaj, kar vas okrepča kot McDonalds, le da ta menda razveseli telo in užitke ob hitri prehrani, čuječnost pa vaše duhovne. Ko bi jih le! Čuječnost je tako kot pozitivna psihologija in širša industrija sreče depolitizirala in privatizirala stres, ugotavlja Purser; če smo nezadovoljni s sabo, brezposelni, nesrečni v službi in ljubezni ali ker se naši otroci množično zadolžujejo, je tako rekoč naša odgovornost, da se naučimo biti bolj čuječni. Eden od gurujev čuječnosti, Jon Kabat – Zinn, nam zagotavlja, da je sreča dosegljiva v nas samih, če se bomo le načrtovano posvečali sedanjemu trenutku brez sleherne sodbe. Še en njen glasen promotor, nevroznanstvenik Richard Davidson, celo pove, da je podobna spretnosti, ki jo je mogoče natrenirati na način, kot si pridobimo bicepse v telovadnici.

Morda številnim ljudem čuječnost pomaga in z njo resno računajo znanstveniki ali jo celo merijo. Toda ne moremo spregledati, da ob nekaterih pozitivnih plateh, povezanih z zmanjšanjem stresa in izboljšavo čustvenega zdravja, s sabo prinaša številne dvome. Opisane dobre plati bi lahko dosegli tudi drugače, zato se ni mogoče znebiti vtisa, da je primarna vloga drugje in da imamo številne razloge za zadržanost. Instrumentalna dimenzija čuječnosti, predpostavljena usmeritev v individualizacijo naših življenj, ki je družbeno neetična, depolitizacija naših izkušenj in odkrito potrženje kažejo na to, da nas ne more opolnomočiti kot družbena bitja, ne napotuje nas h kritični drži ali še manj k aktivnemu državljanstvu. Ne spodbuja nas k bolj ali manj radikalnemu ukrepanju, temveč nasprotno uči, da smo za vse krivi sami, ker vzrok za trpljenje ni v družbi. Zveni kot razlaga, ki bi si jo želel ne zgolj vsak globalni kapitalist, ampak tudi bleferski politik, ki mora pomiriti dvom državljanov, ko ne zna ponuditi gospodarskih in političnih ukrepov.

Na trenutke se lahko zazdi, kot pravi Purser, da je čuječnost magično mišljenje na steroidih. K temu lahko dodamo, da je upor človeka z njo odložen – dvom v grabežljivi kapitalizem, skrb za uničeno podnebje, prezir do manipulativnih politikov in izkoriščevalcev vseh vrst v svetu, ki drvi v propad, postane res čisto odveč in se povsem razblini, če verjamemo, da potrebujemo zgolj nekakšno notranjo moč za pozorno opazovanje sedanjega trenutka in miselni odklop od vseh težav, s katerimi se kot družba soočamo.