Pred kratkim je svet obkrožila vest, da je dražbena hiša Sotheby's na dražbo prvič uvrstila delo, ki ga je s pomočjo umetne inteligence ustvarila humanoidna robotka Ai-Da. Robotka, ki jo je leta 2019 ustvarila ekipa britanskega galerista Aidana Mellerja kot eksperiment, se je hitro uveljavila na umetniškem prizorišču, saj je imela že več samostojnih razstav in javnih predavanj o svojem delu. Tudi slike in risbe je v preteklih letih že prodajala navdušenim zbirateljem, a ni nihče pričakoval, da bodo sliko, ki prikazuje portret slavnega matematika in pionirja računalniške znanosti Alana Turinga, prodali za več kot milijon ameriških dolarjev. Ai-Da naj bi na temo Bog umetne inteligence sama izbrala Turingov portret, saj velja za enega prvih računalniških znanstvenikov, njegova podoba pa naj bi bila nekakšen preplet slogovnih izrazov Pabla Picassa, zlasti njegove Guernice, kolumbijske umetnice Doris Salcedo, norveškega slikarja Edvarda Muncha in nemške ekspresionistične slikarke Käthe Kollwitz – to je ustvarjalcev, ki so ali še vedno raziskujejo vsebine, prežete z negativnimi čustvi: žalostjo, nasiljem, bolečino, bivanjsko tesnobo človeka. Fragmentirana podoba namreč ponazarja po eni strani znanstvenikovo tragično usodo – še posebej obtožbo zaradi homoseksualnosti, ki je bila v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja kaznivo dejanje –, po drugi strani pa njegove dvome glede uporabe umetne inteligence v prihodnosti. 

Že sam obstoj prefinjenega stroja, ki s pomočjo algoritmov ne le ustvarja umetniška dela, ampak jih tudi prezentira in ozavešča javnost o odnosu med človekom in tehnologijo, je na neki način srhljiv, saj kaže, da hitrost razvoja robotike presega vsa pričakovanja. Hkrati pa Ai-Daina dela postavljajo pod vprašaj samo definicijo umetnosti in problem avtorstva – vprašanja, s katerimi smo se v zgodovini umetnosti že srečali. Kreator robotke Aidan Meller je celo prepričan, da njena dela nadaljujejo tradicijo provokativnih  avantgardnih umetniških eksperimentov, kot je bil Duchampov readymade, ki je popolnoma spremenil dojemanje umetnosti, saj je povzdignil avtorski koncept na raven umetniškega dela. 

Javnost je, pravzaprav podobno kot je bila ob izumu fotografije v 19. stoletju, razdeljena na dva pola, pro in kontra. Nasprotniki fotografije so namreč menili, da tehnika uničuje človekovo domišljijsko naravo in njegov kreativni potencial. Enaka vprašanja pa si zastavljajo tudi kritiki umetne inteligence, saj je umetnost po definiciji človekova dejavnost, s katero izraža svoje misli in občutja. Res je sicer, da robotka pri ustvarjanju uporablja kamere v očeh, ki vnašajo v algoritme nove slike, kar ji omogoča, da kreira tudi (avto)portretne upodobitve, a to še ne pomeni, da je ustvarjalna. Ai-Da je nedvomno zgolj premišljena marketinška poteza, ki udejanja predvsem ideje svojih ustvarjalcev in s tem ustvarja enormen dobiček. Njena ustvarjalnost pa je seveda odraz človekovega kreativnega potenciala in ne stroja. 

Nasprotno pa zagovorniki tehnološkega napredka napovedujejo, da lahko umetna inteligenca v celoti aktivira človekovo domišljijo in spodbudi njegovo ustvarjalnost, po drugi strani pa pripomore k ustvarjanju nove estetike, ki se tvori na presečišču resničnega in  virtualnega sveta. Podporniki umetne inteligence pravzaprav zagovarjajo bolj splošno definicijo ustvarjalnosti, ki jo je podala Margaret Boden, angleška raziskovalka kognitivne znanosti na Univerzi v Sussexu: kreativnost namreč opredeli kot sposobnost ustvarjanja novih idej, ki so dragocene in presenetljive. Takšne pa so po mnenju ustvarjalcev humanoidne robotke tudi njene portretne podobe, saj so kreativne in osupljive. A žal brez emocij, ki bi dale umetniškim delom potrebno globino. 

Umetna inteligenca seveda ne bo zasenčila človekove ustvarjalnosti, ampak bo zagotovo postala zgolj novo orodje v kreativnem procesu intermedijskih umetnikov, ki že dlje časa prepletajo različne vizualne medije do nerazpoznavnosti. Nekateri ustvarjalci pravzaprav že zdaj ustvarjajo svoja dela s pomočjo robotskih rok in digitalnih medijev, ki omogočajo razvoj novih posthumanih form. Drugi raziskujejo možnosti kreativnega sodelovanja med človekom in strojem oziroma odnos med ekspresivnostjo ročne risbe in potezo, ki jo ustvari robot. Skratka, estetika računalniško ustvarjenih podob, skulptur, natisnjenih s 3D tiskalnikom, in instalacij z vgrajeno programsko opremo je v umetniškem polju že dodobra uveljavljena. Zato lahko predvidevamo, da se bo vzporedno z razvojem zmogljivih algoritmov uporaba umetne inteligence v umetniškem polju le še stopnjevala. Istočasno pa bodo umetniki javnost ozaveščali o pasteh njene uporabe, povezanih z avtorstvom, plagiatorstvom in zlorabo podatkov. 

Po drugi strani se zdi, da zasičenost s tehnologijo in preobiljem informacij v tehnološko naprednih državah umetnike spodbuja k obujanju ročnih tehnik in uporabi naravnih materialov. Očiten pa je tudi enormen razkorak med globalnim severom in jugom, na kar je denimo opozoril brazilski kurator letošnjega beneškega bienala Adriano Pedrosa, sicer umetniški direktor Muzeja umetnosti v São Paulu, ki si je zadal ambiciozno nalogo, da bi omilil to vrzel na umetniškem področju. Pod naslovom Tujci povsod, imenovanem po seriji svetlobnih skulptur britansko-italijanskega dvojca Claire Fontaine, je odprl teme tujstva v različnih interpretacijah, od migracij – kot ene od osrednjih tem sodobnosti – do kolonializma, diskriminacije, marginalizacije ter ustvarjalnosti umetnikov samoukov. Vrsto držav so zastopali staroselski umetniki, katerih dela temeljijo na primarnem izrazu in obujanju tradicionalnih rokodelskih tehnik, kot so pridobivanje naravnih barvil, vezenje/šivanje na platnu ali obujanje prastare kitajske tradicije kreiranja podob iz papirja. Vendar izbrani avtorji raziskujejo sodobne družbenokritične tematike: denimo ameriški umetnik Jeffrey Gibson, potomec plemena Čeroki, je celoten paviljon zasnoval kot protest proti zatiranju severnoameriških Indijancev. Avstralec Archie Moore, Aborigin po materini strani, pa je s svojim raziskovalnim projektom, za katerega je prejel zlatega leva za najboljšo nacionalno udeležbo, opozoril na katastrofalen vpliv kolonializma na domorodno ljudstvo. Osrednji del avstralskega paviljona so zavzemala v kupe zložena poročila, ki dokumentirajo na stotine smrti staroselcev v priporih in zaporih od leta 1991. Na črno pobarvanih stenah pa je s kredo ustvaril monumentalno imaginarno genealoško drevo, ki naj bi ponazarjalo kar 65 tisoč let zgodovine, s katerim je opozoril na naše skupno poreklo, človečnost in medsebojno povezanost. 

Prvi latinskoameriški kurator beneškega bienala je torej predstavil drugačno panoramo sodobne umetnosti, ki ponazarja njegovo željo po uravnoteženju in dekolonizaciji umetniškega sveta, čeprav kuratorska razstava ne pripoveduje zgolj o jugu v geografskem smislu, ampak je metafora za vse, kar se nahaja na obrobju sveta umetnosti in družbene realnosti nasploh. Opozoril je denimo tudi na problematiko ekoloških migrantov, ki po njegovem mnenju ni dovolj izpostavljena v javnosti in ki jasno odraža trenutno situacijo v Evropi. Predvsem pa je kuratorjev subjektivni izbor večinoma manj znanih avtorjev pustil vtis nečesa primarnega, prvobitnega, kar je morda najbolje ubesedil Archie Moore, ki je v enem izmed intervjujev poudaril, da pri iskanju konceptov vzdržnega razvoja družbe ni potrebno odkriti ničesar novega, saj avstralski staroselci od nekdaj živijo v popolnem sožitju z naravo, prepričani, da je narava dediščina, ki so jo predniki zapustili vsem živim bitjem. A zdi se, da je ta preprosta filozofija življenja v tehnološko razvitih predelih sveta vse bolj odmaknjena, tuja, medtem ko postajajo virtualna resničnost, mehanika, biotehnologija, genski inženiring in robotika, skratka, vse tisto, kar je do nedavnega veljalo za znanstveno fantastiko, vedno bolj domači.