Za nami je svetovni dan knjige in avtorskih pravic, dan, ko vsi, ki se 
ukvarjamo s knjigami, pisanjem, bralno kulturo, pismenostjo, založništvom 
ali s knjižnim trgom, vsakič znova opozarjamo na nevralgične točke na 
tem področju. 

Če je bilo pred časom zelo pohvalno, da je desetletni ali petnajstletni otrok bral knjige v angleščini, je to postalo v zadnjem času po mnenju nekaterih strokovnjakov skrb zbujajoče. Otroci, ki so bili rojeni z mobilnim zaslonom v roki, se pač po naravnem redu stvari pri treh letih z vrstniki pri igri pogovarjajo v angleščini in pri desetih berejo v angleščini, če sploh berejo. Odkar sva s partnerjem najstniški hčeri dovolila, da si je na telefon naložila aplikacijo TikTok, bere samo knjige, ki jih priporočajo vplivnice na tem omrežju, v glavnem romantične ljubezenske romane pisateljice Colleen Hoover – v angleščini. To, da bere šund literaturo, mi ne vzbuja skrbi in pomislekov, tudi sama sem pri štirinajstih brala predvsem doktor romane in žepne romane iz serije Život in Siluete v srbščini. Tudi to, da bere v angleščini, me ne skrbi, saj je pred tem vsaj šestkrat prebrala celotno zbirko knjig o Harryju Potterju v odličnem slovenskem prevodu Jakoba J. Kende, od malih let pa smo vsak večer skupaj prebirali izbrane vrhunske otroške in mladinske knjige iz domače in tuje knjižne zakladnice. Prepričana sem, da kogar je vsaj enkrat v življenju zares nagovorila dobra, prava knjiga, se bo k dobrim knjigam slej ko prej vrnil, sploh, če je branje tudi družinska vrednota. Branje knjig v angleščini je problematično le takrat, ko angleščina povozi slovenščino. V letošnji poslanici Unesca ob svetovnem dnevu knjige je bilo poudarjeno, kako zelo je pomembno, da beremo v materinščini. »Da bi knjige lahko sprostile svoj polni potencial, je bistveno, da odražajo jezikovno raznolikost našega sveta,« je zapisala Audrey Azoulay, od leta 2017 generalna direktorica Unesca.  »Vendar danes še zdaleč ni tako; večina del je objavljena le v peščici največjih svetovnih jezikov … Ker vsak pisni jezik prinaša s seboj poseben pogled na svet, s svojimi simboli in svojimi vrednotami, je pomembno, da beremo v materinščini in da tudi narodi ter skupnosti, ki živijo pod okriljem drugih ali tujih jezikov, dobivajo knjige in priložnost, da lahko berejo v svojem jeziku.«

Naša materinščina je jezik majhnega naroda in vsi, ki ustvarjamo v tem jeziku, se še kako zavedamo, kako težko se je z literaturo majhnega jezika uveljaviti na svetovnem literarnem prizorišču. V zadnjem obdobju je slovenska knjiga dobila odlično priložnost za mednarodno promocijo in uveljavitev, saj je bila v fokusu dveh izjemno pomembnih mednarodnih sejmov, 75. knjižnega sejma v Frankfurtu in 61. sejma otroških knjig v Bologni. Prijatelji in znanci, ki živijo v Nemčiji, so mi v razponu več tednov pred, med in po sejmu navdušeno pošiljali spletne povezave z nemških televizijskih kanalov do dokumentarnih, kritičnih ali turističnih prispevkov o Sloveniji in šele takrat sem se pravzaprav ovedla, da tovrstno častno gostovanje ni le del nekega – kot se to včasih razume pri nas –  zaprtega in v družbenem pomenu manj relevantnega prostora ljubiteljev knjig in branja, temveč biti v fokusu frankfurtskega knjižnega sejma za našo državo pomeni mnogo širšo vidnost in prisotnost. Toda mnogi založniki, uredniki, urednice, avtorji in avtorice po izteku sejmov opozarjajo, da Slovenija preprosto ni znala izkoristiti potenciala teh dveh izjemnih priložnosti. 

Na neko drugo s knjigami povezano nevralgično točko pa je v poslanici Društva slovenskih pisateljev ob svetovnem dnevu knjige opozoril pisatelj, režiser in teatrolog Tone Peršak: »V gospodarsko in vojaško najmočnejši, domnevno najnaprednejši državi sveta iz šol in šolskih knjižnic iz moralističnih in še kakšnih razlogov spet odstranjujejo knjige; tudi dela največjih avtorjev, nobelovcev, dobitnikov bookerja in drugih nagrad! Ravno tako ni mogoče prezreti, da v številnih državah knjige nič manj pomembnih avtorjev niti ne smejo iziti ali jih prepovejo po izidu, umaknejo s trga in tudi uničijo, če se avtorjem in založbam vseeno posreči kakorkoli prelisičiti cenzuro in knjige natisniti. Ko gre za knjige, cenzura zagotovo ni stvar preteklosti, nasprotno, cenzura je danes v polnem zamahu. Mnoge založbe, uredniki, urednice ter avtorji in avtorice popuščajo pritiskom različnih nevladnih organizacij, ki zahtevajo revizije knjig v duhu norm sodobnega časa. Iz številnih klasičnih del in knjig za otroke se z namenom, da bi bila literarna besedila bolj dostopna in vključujoča ter da bi se bralke in bralce zaščitilo pred kulturnimi, spolnimi ali etničnim stereotipi v literaturi, iz besedišča brišejo besedne formulacije, ki se nanašajo na spol, raso, telesno težo in duševno zdravje. Iz knjig se odstranjujejo sporne zgodovinske osebnosti. Za tovrstne občutljivostne bralke in bralce, ki krojijo usodo knjig v sodobnem svetu, se je uveljavil izraz sensitivity readers. Prečiščevanje knjig seveda ni fenomen sodobne družbe, pojavlja se že od nekdaj, v vseh kulturnih okoljih, vse odkar so se knjige pojavile. Tudi zase bi rekla, da spadam med občutljive bralke – že kot študentko filozofije so me motila dela, iz katerih vejejo šovinizem, sovražnost do žensk, rasizem, antisemitizem ter mnoga za današnji čas povsem nesprejemljiva stališča, npr. zagovor suženjstva, nasilja ali vojne. Vendar nikakor nisem naklonjena spreminjanju besedil iz preteklosti, tudi če vsebujejo kočljiva in problematična stališča. Danes vse bolj uveljavljeno prečiščevanje besedil, t. i. rewriting, je še zlasti problematično, kadar so posegi prikriti. Besedila iz preteklosti so dokument časa, njihovo primernost ali neprimernost pa naj artikulira ustrezni spremni aparat, ki naj na primeren način pojasni okoliščine in kontekst nastanka besedila. Tudi preobčutljivi starši bodo svojim potomcem naredili več koristi, če se bodo o neustreznih mestih v knjigah z njimi odkrito pogovarjali.

Nedavno je slovensko javnost pretresel primer, povezan s knjižno izdajo pisateljice Gabriele Babnik Ouattara in avtorskimi pravicami, ki naj bi jih ustvarjalka s knjigo kršila. Mediji so primer z veseljem pograbili in izbruhnil je pravi mali literarni škandal, ki je s senzacionalističnim poenostavljanjem preplavil tudi družbena omrežja. Odprla se je burna razprava o medbesedilnosti, navajanju virov, citatni doslednosti, plagiatorstvu. Razpravo na podobno temo smo pred nekaj meseci imeli tudi v Dialogih, povezana pa je bila z romanom Orlanda Uršiča Krušni oče in s kritičnim odzivom etnologinje Jerneje Ferlež, ki je javnost opozorila na zamolčano uporabo dejstev in podatkov iz svoje znanstvene monografije Josip Hutter in bivalna kultura Maribora v omenjenem romanu. Kar se je navsezadnje izluščilo iz burne razprave, je že znano dejstvo, da v leposlovju navajanje virov v opombah pod črto ni običajna praksa, prav tako pa običajna praksa niso in ne smejo biti dobesedni prepisi. 

Na področju knjig je torej – kot vedno – izjemno živahno. Pritiski družbe, s katerimi se srečujemo vsi, ki delujemo na tem področju, nas vedno znova opominjajo, da sta svoboda govora in izražanja zgolj načelni. Najbolj eklatanten primer teh pritiskov, pa tudi moči in vpliva, ki ju lahko ima besedilo kakšne knjige, je seveda indijsko-britanski pisatelj Salman Rushdie, nad katerim je bila zaradi njegovega dela Satanski stihi (1988) izrečena fatva. Pred dvema letoma so pisatelja, potem ko se je v nekaj desetletjih od izreka fatve skoraj šestdesetkrat preselil, dejansko napadli in večkrat zabodli z nožem z namenom, da bi ga umorili. Pisatelj se je s travmo spoprijel tako, da je o tem, kar se mu je zgodilo, pisal. Te dni je izšla njegova spominska knjiga z naslovom Nož – Premišljevanja po poskusu umora. Ob izidu je Rushdie povedal: »Nujno sem moral napisati to knjigo: je način, da prevzamem nadzor nad tem, kar se je zgodilo, in da na nasilje odgovorim z umetnostjo.« Umetnost kot odgovor na nasilje je zagotovo nekaj, kar je v preteklosti premaknilo že marsikatero vidno ali nevidno etično mejo – ob stiku s kritično in angažirano umetnostjo namreč vedno znova revidiramo naše vrednote, ponovno premišljujemo o svojih odnosih ter pričakovanjih. A tu je tudi vedno znova tisto ključno vprašanje: kako premostiti dejstvo, da umetnost in kultura skoraj vedno gresta mimo teh, ki sta jim namenjeni?