Vedno znova se rad vračam k zgodbi Boruta Činča o srečanju Buldožerja z Bojanom Adamičem sredi sedemdesetih let, ko jim je zaupal anekdoto o svojem srečanju z Josipom Brozom Titom, ki se mu je potožil glede težav z oblastmi zaradi igranja jazza, ta pa mu je odvrnil, naj se bori za svojo glasbo, tako kot se je boril z mitraljezom v vojni. Nanjo sem naletel med snemanjem LP filma o plošči Pljuni istini u oči, nazadnje sem jo javno omenjal v knjigi o Radiu Študent Brez nagobčnika. Že prej, konec leta 2018, sem prav na njeni podlagi nastopil v sklopu predavanj Druge godbe o glasbenih žanrih v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, leto in pol kasneje pa sem predavanje razširil za murskosoboški MIKK. Prav tam sem dojel, da tega boja za svojo glasbo ne bijejo zgolj in samo glasbeniki, bendi in glasbeni kritiki, na katerih je temeljilo predavanje, ampak da ga v prvih vrstah bojujejo tudi koncertni organizatorji, ki največkrat pridejo prav iz omenjenih vrst; ali so propadli glasbeniki, kot nam zaupa Mitja Prezelj v intervjuju v tej številki Dialogov, in/ali pa so svojo kariero glasbenih novinarjev in kritikov nadgradili z organizacijo koncertov, »ugotovil sem, da samo radijske oddaje in članki ne bodo dovolj za širši prodor panka,« pravi še en naš tokratni sogovornik Igor Vidmar. Ko sem pred maloštevilnim, vendar zelo zagretim prekmurskim poslušalstvom razkladal imena posameznic in posameznikov, ki so pri nas odigrali ključno vlogo za uveljavitev in širjenje posameznih zvrsti in podzvrsti v našem okolju, na primer Stane Sušnik, Brane Rončel, Zoran Pistotnik, Aleks Lenard, Igor Vidmar, Marjan Ogrinc, Peter Barbarič, Aldo Ivančić, Dario Cortese, David Kržišnik in Irena Povše, Mitja Prezelj in Boštjan Jurečič, Tatjana Capuder – TC Lejla, Boštjan Doblekar, Boštjan Napotnik, Marko Godnjavec – Jizah…, sta lokalna entuziasta, Ivor Knafelj in Tomica Glavica, iz rokava stresla še kopico drugih imen, da smo dopolnili ta dolgi spisek še z Bogdanom Benigarjem, Gregorjem Belušičem, Matjažem Mančkom, Andražem Kajzerjem, Luko Zagoričnikom ... Ta neskončni pingpong oziroma kopanje po spominu smo pripeljali do ugotovitve, da vsi našteti in še mnogi neimenovani, ki jih je res še dolga vrsta, so se oziroma se borijo za svojo glasbo, tudi z organizacijo glasbenih prireditev. Da bi le ohranil svojo predavateljsko avtoriteto, sem še dodal, da so si številne zgodbe teh ljudi podobne oziroma se prepletajo, križajo in so del iste celote. Ko Simon Frith v knjigi Performing Rites ugotavlja, da je večina kritikov v izhodišču fenov, bi isto lahko zatrdil(i) tudi za koncertne organizatorje in promotorje, vsaj za dobro večino njih, ne glede na to, kako se ukvarjajo s koncertno organizacijo, amatersko, (pol)profesionalno, ilegalno, eni za hobi, drugi za preživetje. V nadaljevanju si bom dovolil parafrazirati njegovo ugotovitev in v stavku, ki govori o njih, nadomestil kritike s koncertnimi organizatorji in svoje nadomestke označujem z ležečo pisavo: »Večini koncertnih organizatorjev (vsaj po mojih izkušnjah) navsezadnje ne gre toliko za predstavljanje glasbe publiki (ali publike glasbeniku), ampak predvsem za ustvarjanje poznavalske skupnosti, za usklajevanje nekakšnega “skrivnega sporazumevanja” med izbranimi glasbeniki in prav tako izbranim delom publike – izbranim zaradi njegove superiornosti nad navadnim, nekritičnim potrošnikom popularne glasbe. Koncertni organizator je v tem pogledu fen (večina jih začne v klubih; številni med njimi so zbiralci plošč), njegova naloga pa je ohraniti zaznano kvaliteto zvoka, obvarovati glasbenike pred njimi samimi, definirati idealno glasbeno izkušnjo za poslušalce …«1 Sliši se čisto v redu, a ne, in na mestu, tudi o poslanstvu koncertnih organizatorjev in promotorjev.

To se mi je potrdilo prav med urejanjem te številke Dialogov. Morda tudi zato, ker sem sam šel skozi izkušnjo/e organizacije koncertov in se najdem v tem. Letos sem obeležil štirideset let od svojega prvega koncerta v življenju, D.O.A. in U.B.R. v Domu Svobode v Šentvidu v Ljubljani, ki ga je organiziral na odru te dvorane od ljubljanskih hardkorovcev popljuvani Igor Vidmar. Bližam se istemu okroglemu jubileju od prvega koncerta, ki sem ga organiziral v rojstnem klubu CRMK v Šempetru pri Gorici, Center za dehumanizacijo in Masaker, nato pa to pot nadaljeval z organizacijo koncertov v ljubljanskem klubu B-51, v drugi polovici devetdesetih pa vrsto tujih bendov pod oznako Garbage Productions, ki je bila podaljšek oddaje Garbage rock na Radiu Študent, vmes in potem pomagal različnim skupinam in izvajalcem pri organiziranju in izvedbi koncertov, k čemur se s časa do časa, sicer bolj poredko, vrnem še danes.

Verjetno so me prav te lastne izkušnje napeljale k urejanju te tematske številke Dialogov, posvečene koncertom in koncertni produkciji, da sem po uvodnih visokoletečih ciljih ter nagovarjanjih, dogovarjanjih in usklajevanjih za tekste in pogovore s sodelavkami in sodelavci prišel do sklepa, da se bomo izognili resnobnemu obdelovanju tega kulturno-produkcijskega polja in odprli raje prostor zgodbam v prvi osebi. Ne le, da smo vsi bolj ali manj prijatelji glasbe in njeni borci, v tej številki so vsi pišoči in intervjuvanci na ti s koncerti, na ti z glasbo, na ti z glasbeniki, na ti z nami. Če smo že na vi, potem zgolj in samo zaradi spoštovanja, ali kot pravi še en naš sogovornik Aleksandar Kotnik: »Vse temelji na osebnem stiku.«

To številko Dialogov poganja avtobiografska potenca, tako v pogovorih kot v razpravah in esejih, je nekakšna zbirka osebnih izkušenj vseh povezanih s koncerti, njihovo produkcijo in ozadji. Odkrivajo nam pestrost in živopisnost poklicev, križe in težave v koncertni produkciji tako na lokalni kot globalni ravni. Z izbranimi, ki so pristali na pogovore, smo zaobjeli tako staroste na tem področju kot tudi mlajše akterje/ke in s pomočjo njihovih praks ponazorili različne plasti organiziranja koncertov, od velikih, dvoranskih do manjših, klubskih, od festivalov do naredi si sam dogodkov. Njihova medsebojna odvisnost odkriva različnosti načinov in pristopov ter tudi spremembe v koncertni produkciji skozi čas in seveda tudi potres, ki ga je povzročila koronakriza. Seveda bi se lahko pogovarjali še s kom, saj je ljudi, ki organizirajo in stojijo za koncerti, zelo veliko, njihovo delo pa je (pre)pogostokrat pod udarom ne le uradnih inštanc, ampak tudi okolice, predsodkov, obrekovanj in nerazumevanja. Tudi pisci so se naslonili predvsem na lastne izkušnje in opažanja. Če se didžej Borja Močnik z dolgoletno aktivno prisotnostjo na elektronski klubski sceni drzne vprašati, ali smo po vzponu te scene morda na pragu njenega zatona, se je študent kulturologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Ivan Slijepčević iz Pulja lotil lastne izkušnje s festivalom Monteparadiso v rojstnem mestu in aktualnega ustvarjanja v kolektivu Faust v Ljubljani ter primerjave teh dveh mest v iskanju odgovora na

vprašanje o povezanosti avtonomije mesta in kulturnega kapitala. Glasbeni promotor Bogdan Benigar in glasbeni agent Rok Košir predstavita svoji karieri, natančneje poklica, ki ga opravljata, in z njima čare in čeri organiziranja ter poti glasbenega agenta. Rok prispeva še k razjasnitvi nekaterih pojmov oziroma nazivov poklicev v koncertni produkciji, za katere v slovenščini nimamo ustreznih izrazov. Te v besedilih ohranjamo povečini v citatni obliki oziroma tako, kot so jih avtorji ali sogovornice izrekle, hkrati pa bi dodal, da odsotnost slovenskih izrazov še zdaleč ne govori o naši zaostalosti, prej nasprotno o tem, kako smo pravzaprav vpeti v mednarodno mrežo in da je koncertno-glasbeni posel globalno naravnan, ne samo v smeri navzven, ampak tudi navznoter, da nas bogati, saj ni treba v svet, ampak svet pride k nam z glasbami, muzikami in godbami. In res, opravka imamo z najzabavnejšim družbeno koristnim delom, da se navežem na naslov in napovem prvo razpravo v tej številki Dialogov, esej Mihe Zadnikarja.