Letos izhaja 60. letnik Dialogov. Ljudje se ob okroglih številkah po navadi ustavimo in zamislimo, so pa pogosto tudi izgovor za proslavljanje. Dialogi v trenutnem položaju (glejte zadnjo stran ovitka) razlogov za proslavljanje nimajo, je pa 60. letnik zagotovo osnova za razmislek.

V uredniški ekipi smo se  dogovorili, da bomo ob tej priložnosti pripravili številko s samimi pogovori. Vsak_a izmed urednikov_ic je izbral_a pomembno osebo s področja, ki ga pokriva oz. dobro pozna. Hkrati smo se dogovorili, da bomo intervjuvali osebe, ki so (ali so bile) na tak ali drugačen način povezane z Mariborom. Tako ta številka predstavlja pomembne akterje_ke s področja umetnosti, kulture, humanistike in civilnodružbenih gibanj, kar so vse področja, s  katerimi se ukvarjamo pri Dialogih. Boris Vezjak se je pogovarjal z zgodovinarko Matejo Ratej, Primož Jesenko z gledališkim režiserjem Jernejem Lorencijem, Petra Kolmančič s pisateljico in ekokmetico Natašo Kramberger, Igor Bašin z glasbenikom, literatom in aktivistom Gregorjem Kosijem, Meta Kordiš z aktivistko Urško Breznik, Matic Majcen z organizatorjem filmskih prireditev Renejem Puharjem, Nataša Kovšca z vizualno umetnico Aleksandro Saško Gruden,  Jasmina Založnik s filmsko dokumentaristko Majo Senekovič alias Haidy Kancler, sama pa sem se pogovarjala s kulturnim menedžerjem in direktorjem  Narodnega doma Vladimirjem Rukavino. Vsak izmed teh poglobljenih pogovorov razkriva izjemne osebnosti, njihova ustvarjalna prepričanja in dosežke, motive za delovanje ter kritične poglede na aktualna dogajanja na področjih, s katerimi se ukvarjajo. Razporejeni so po generacijskem principu – od najstarejšega do najmlajše.

Uredniki smo se tudi dogovorili, da bomo vsem intervjuvancem postavili nekaj po­dobnih vprašanj o Mariboru in njegovi kulturi. Izidov nismo načrtovali, bolj smo tipali v temi. A  odgovori, ki smo jih dobili – čeprav so sogovorniki svojo kritičnost do neke mere omilili – so presenetljivi, saj izrisujejo zgodbo o mestu iz prve roke. In prinašajo spoznanja, ki jih je na tem uvodnem mestu treba vsaj nekaj strniti in na kratko predstaviti.

Zgodba med drugim govori o ponovni odvisnosti mesta od sosednjega avstrijskega gospodarstva, medtem ko Ljubljana gleda stran. Govori tudi o pomanjkanju kritične, izobražene publike, čeprav smo pričakovali, da se bo z ustanovitvijo Filozofske fakultete to začelo spreminjati na bolje. Tema o intelektualcih in mestu je stara, v Dialogih smo se z njo ukvarjali že pred 25 leti in ponovno branje takratnih izjav nam pokaže, da se ni veliko spremenilo, razen da je z EPK-jem in takratnim enkratnim financiranjem v mestu vzniknila opazna nevladniška scena, ki pa je zaradi podfinanciranja že v zatonu.

Povedna je tudi izkušnja Mateje Ratej, ki je napisala knjigo o hitlerizmu pri slovenskem prebivalstvu širše mariborske okolice. A knjiga v mestu v nasprotju z njenimi pričakovanji ni sprožila zapoznelega kolektivnega očiščenja od te črne preteklosti. K temu bi rada dodala komentar: Mariborski proletariat in lumpenproletariat, ki se je med vojno navduševal nad Hitlerjem, je v povojnem sistemu postal razredna »avantgarda«, torej se o tej srhljivi epizodi ni smelo govoriti. Danes pa mesto po propadu praktično celotne industrije goji nostalgične spomine na socialistično industrijsko obdobje in spet noče ničesar slišati o tem. Kot noče tudi ničesar slišati o novih hitlerizmih.

Kar nekaj sogovornikov je mesto označilo kot »trdo«. Ta trdota po eni strani formira številne opazne mlade ustvarjalce, ki pa potem mesto povečini zapustijo, po drugi strani pa je izjemna ovira pri delu tistih, ki v mestu vztrajajo. Kaže se po eni strani v odnosu mestnih oblasti predvsem do tistih na neodvisni sceni, torej zunaj javnih zavodov. Delovanje teh ljudi odlikujeta entuziazem in vztrajnost, ki meji na zaletavanje v zid. Le redki so imeli to srečo, da so bili ob pravem času na pravem mestu in dobili politično podporo, sicer pa velja, da v tem mestu ne smeš izstopati niti prvi zakikirikati (ali kot pravi Vladimir Rukavina: V Mariboru se ne sme štrleti; Mateja Ratej pa, da mesto po pravilu izpljune preveč in prehitro ambiciozne prišleke ali domačine). Maribor ima dolgo tradicijo negativne kadrovske selekcije in povprečništva, kjer se je vse od konca druge svetovne vojne dajala prednost partijskim (danes pa z različnimi strankami povezanim) kadrom pred najboljšimi strokovnjaki. V intervjujih je mogoče zaznati grenkobo, ker se izkušene ljudi z vidnimi dosežki sploh ne vpraša za mnenje, kaj šele, da bi se jim priznalo njihove zasluge in preprosto reklo: Hvala. Hkrati nam nekateri spomini na mladost v mestu povedo, kako pomembni so močni posamezniki za ustvarjanje priložnosti in oblikovanje mladih ljudi (nostalgične spomine na srednješolska leta v mestu imata npr. Jernej Lorenci in Nataša Kramberger).

Danes večino nevladnih kulturnih organizacij v mestu vodijo ljudje, stari od 40 do 50 let. Mladih ni na obzorju, saj so ugotovili, da se ne splača mučiti. Mladi so spoznali, da alternative kapitalizmu ni, kot pravi Rene Puhar. Zaradi usihajočega občinskega sofinanciranja je večji del neodvisne kulturniške scene potisnjen v životarjenje in v medsebojne boje za preostala sredstva.

In tu vstopi zgodba o Dialogih, s katero je treba bralce seznaniti, da ne bo čez leto ali dve kdo neprijetno presenečen. Že ob lanskem zastoju pri nakazovanju občinskih sredstev sem javno opozorila in razložila, da je celoletna vrednost našega programa sestavljena iz državnega sofinanciranja Javne agencije za knjigo, občinskega sofinanciranja in lastnih sredstev, zasluženih na trgu. Če se občinsko sofinanciranje zniža, se zniža celotna vrednost, program se skrči in potem se avtomatično zniža tudi že pridobljeno državno sofinanciranje. In ker občina Dialogom že daljše obdobje niža sofinanciranje, stojimo na robu prepada, v katerega bomo začeli padati in nikoli več zlezli iz njega. To je pot v ukinitev ali v najboljšem primeru v amaterizem. Založba Aristej je letos na nov triletni občinski programski razpis prijavila cel letnik Dialogov in štiri knjige, pa spet dobila manj sredstev kot minulo leto. Najprej je Urad za kulturo in mladino je znižal sredstva na proračunski postavki za področje knjige, nato pa je strokovna komisija  dala prednost pri financiranju drugim programom. Da bi ohranila Dialoge, se je Založba Aristej ob uskladitvi programa odrekla vsem knjigam, razen ene manjše za otroke, in bo dodala lastna sredstva k celotni vrednosti Dialogov kot programa. Kar je za založbo, ki na leto izda od tri do pet knjig, izredno huda obremenitev. Nov izdajatelj, za katerega menimo, da je edino primerno pribežališče v mestu za kadrovski in intelektualni potencial, ki ga takšna revija potrebuje, in s katerim smo se dogovorili za nadaljnje ustvarjanje Dialogov po moji uredniški upokojitvi, pa lastnih sredstev sploh nima. Zato ohranitev Dialogov postaja misija nemogoče.

Ne glede na to, ali je nižanje sredstev rezultat kakšne načrtne kulturne politike ali zgolj delovanja nekih parcialnih interesov, nam mesto s tem sporoča, da kulturne in intelektualne revije ne potrebuje več.