Slovenske gledališke igralke so kot predstavnice enega starejših ženskih poklicev že od vsega začetka vedele, da je prepoznavnost njihovega imena v javnosti pomemben del njihove poklicne kariere, zato so prve med njimi povečini uporabljale umetniška imena – npr. Mira Danilova, Marija Vera, Marija Nablocka –, kasneje pa  v velikem številu pri poklicnem delu ohranjale svoje dekliške priimke, pod katerimi so se kot mlade že uveljavile – npr. Mihaela Šarič, Vida Juvan, Majda Potokar, Ivanka Mežan –, medtem ko so njihovi dejanski priimki, sprejeti po poroki, javnosti ostali neznani – tudi pred več kot 60 leti, ko še ni bila uveljavljena  zakonodaja o imenih, ki velja še danes:  »Zakonec ali partner lahko ob sklenitvi zakonske ali partnerske zveze obdrži svoj priimek, izbere priimek zakonca ali partnerja, svojemu priimku doda priimek zakonca ali partnerja ali izbere priimek zakonca ali partnerja in temu priimku doda svoj priimek.« Med mlajšimi igralkami so danes silno redke tiste z dvema priimkoma, večina tistih, ki se poročijo, pa nadaljuje pod svojim prvotnim priimkom. 

To zimo smo v slovenskih medijih lahko zasledili kar nekaj intervjujev s t. i. »vražjimi Slovenkami«, tj. alpskimi smučarkami, ki so tekmovale v devetdesetih letih. Vse, razen ene z dvema priimkoma, ne glede na svoj zakonski, zunajzakonski ali samski stan, še zmeraj nosijo priimke, pod katerimi smo jih starejši poznali iz časov njihovih športnih karier in jih zato prepoznamo še danes. Priimke so po poroki v tistih časih povečini menjale samo nekatere avstrijske in nemške smučarke. Ker sem zaradi številnih avstrijskih sorodnikov že v mladih letih dobro poznala avstrijski vsakdan, sem ob tem samo zamahnila z roko in si rekla: »Pač preproste punce tam nekje s hribov. Naše so študentke in tega ne bi naredile.« 

A se je zgodilo! V zadnjem letu sta se dve športnici, znani po vrhunskih mednarodnih uspehih,  poročili in odvrgli priimka, pod katerima sta zmagovali, ter ju zamenjali z moževima; ena ob koncu kariere, druga še aktivna. Športnim komentatorjem povzroča to nemalo težav, ki jih tisti v avdiovizualnih medijih rešujejo z neprestanim  pojasnjevanjem, tisti v pisanih pa po navadi napišejo: »AC (prej AB) …« Po naključju sem slišala tudi nemško komentatorko, ki je med publiko opazila tisto našo, ki je kariero že končala, in jo je poimenovala s priimkom, pod katerim je osvajala medalje. Kajti v statistikah se povezave med priimkoma izgubijo, tako kot COBISS ne zaznava deklet, ki so diplomirale pod dekliškim priimkom, magistrirale pa pod moževim. In upam si trditi, da jih je veliko.
»Pa kaj,« boste rekli, »to je njihova osebna odločitev.« Je, vendar se  osebne odločitve ne dogajajo v praznem prostoru, in ti primeri so očitno znaki vračanja patriarhalnih vzorcev v družbo. Socializem je napravil ogromno za žensko emancipacijo. Danes je mladim ženskam pri nas samoumevno, da se izobražujejo, da so zaposlene in s tem finančno samostojne in da imajo pravico do splava. Toda v družinskem življenju so se patriarhalni vzorci kljub temu ohranili. Pritiski na mlade ženske so iz tradicionalnega okolja še zmeraj zelo močni: »Kdaj se boš pa ti poročila?« ali »Zdaj bi bil pa že čas, da dobimo vnuke.« O tem lahko berete npr. v knjigah Iztoka Šorija Samskost in Nike Kovač Moja odločitev. V novejšem času se ti ohranjeni patriarhalni vzorci spajajo s t. i. mehko močjo ZDA, ki s svojo kulturo amerikanizira globalni potrošniški svet. Sem ne sodijo samo Coca-Cola Božiček, valentinovo, noč čarovnic, črni petek, ki spreminjajo naše tradicionalne praznike in vsak­danje življenje, ampak tudi ameriški romantični filmi s kičastimi porokami, kjer oče pripelje hčerko pred oltar in jo preda ženinu (ženska gre iz rok enega moškega v roke drugega), ampak tudi ves spremljajoči kič, ki se širi po družabnih omrežjih, od selfijev z zaročnimi prstani do fotografij nevest v hollywoodskih belih oblekah ipd. Ker se je pač treba pokazati! Spreminjanje priimkov sodi v ta trend, s katerim mlade ženske sporočajo, da jim je pomembneje od njihovih poklicnih karier pokazati javnosti, da so dosegle status poročene ženske.

Ob tem se mi v spomin vrača dogajanje med slovenskim in avstrijskim delom mojega sorodstva kakšnih 40 let nazaj. Ko sta najmlajši bratranec moje mame in njegova žena v Avstriji dobila prvega otroka, se je ona odločila ostati doma in se nikoli več ni vrnila v službo. Postala je gospodinja. Za nas v Sloveniji, ki je dosegla polno zaposlenost žensk v času, ko so bile na Zahodu  v večini še gospodinje, je bilo to nepojmljivo nazadnjaško. Ker sta moja starša vztrajno izražala svojo osuplost, je bratranec odločitev začel upravičevati z ekonomskimi razlogi. Pojasnil je, da sta izračunala, da se jima bolj izplača dodatek, ki mu ga država k njegovi šefovski plači prizna za vzdrževanje žene, kot pa če bi ob njeni plači poštne uslužbenke morala plačevati še vrtec in gospodinjsko pomoč. Tako smo izvedeli tudi, da država Avstrija s sistemskimi ukrepi spodbuja vračanje žensk za štedilnik, medtem ko je Jugoslavija in kasneje Slovenija spodbujala polno zaposlovanje žensk in jih s sistemskimi ukrepi skušala razbremeniti domačih opravil. Kulturna razlika v sorodstvu se je takrat poglobila.

A trendi retradicionalizacije pri nas segajo tudi višje, v politiko. Partnerka trenutnega predsednika vlade vzbuja s svojimi dejavnostmi nasprotujoče si odzive. Če odmislimo desničarska trobila in rumeni tisk, nanjo letijo predvsem očitki o politični propagandi, nekateri se je lotevajo s celim arzenalom stereotipov in predsodkov o ženskah, na drugi strani so ji starejše feministke  stopile v bran, češ da se zavzema za dobrobit živali. Toda eni in drugi zgrešijo bistvo problema. Po koncu obdobja Titovega dvora in Jovanke Broz in po osamosvojitvi Slovenije, smo soproge ali partnerke moških na oblasti (in redke partnerje redkih žensk na oblasti) v javnosti lahko opazili le ob redkih priložnostih: na proslavah ali ob obiskih tujih predsednikov, ki so s seboj pripeljali tudi svoje soproge in je bilo zato treba organizirati t. i. ženski program, po navadi povezan z otroki in bolnimi, morda še s kulturo in živalmi – skratka s tistim, za kar so v patriarhalnih družbah dolžne skrbeti ženske. Ko je k samskemu predsedniku Drnovšku prišel na obisk Bill Clinton s celotno družino, je ženski program prevzela kar vodja protokola – in volk je ostal sit, koza pa cela. Soproge in partnerke slovenskih politikov so bile vse doslej gospe, ki so imele svoje službe in samostojne poklicne kariere, možu ali partnerju pa so se občasno pridružile samo zaradi protokolarnih potreb. Nikjer v naši zakonodaji tudi niso predvidene dolžnosti družinskih članov politikov na oblasti. 

Tudi vloga »first lady« v ZDA ni uzakonjena, je pa postala del tradicije. Razvila se je iz potrebe po gostiteljici v Beli hiši, ki so jo kot tradicionalno žensko vlogo opravljale soproge predsednikov, če pa soproge ni bilo, pa druge predsednikove ženske sorodnice, npr. hčerke ali nečakinje. Soproge so tako postale elitne družabne dame, ki se jih je obravnavalo podo­bno kot dame z britanskega kraljevega dvora, položaj pa jim je omogočal imeti določen politični vpliv iz ozadja. Kot vidimo iz poročil, sodobna soproga dobi svoje osebje in si iz­-bere program, po katerem bo delovala. A vse to dobi zaradi svojega statusa žene moškega na položaju, torej po družinskem principu, ne pa zato, ker bi bila v to funkcijo izvoljena. Samostojnim, finančno in statusno neodvisnim ženskam v Sloveniji takšne vloge ni treba opravljati, a zdaj jo partnerka predsednika vlade s svojim delovanjem postopoma uveljav­lja. Kam se zadeve razvijajo, je jasno razkril njen predbožični obisk pri otrocih v Centru Janeza Levca, ki je sprožil negodovanje pri nekaterih starših; kot je razkril ravnatelj, pa ga je organiziral kabinet predsednika vlade. Med usklajevalnimi in strokovnimi nalogami kabineta ne najdemo nobene, ki bi zadevala družinske člane predsednika. Se pravi, da gre za neuradno dejavnost njegove partnerke, ki po vsebini močno spominja na dobrodelno dejavnost evropskih kronanih glav, ki obiskujejo bolnišnice, šole, vrtce, humanitarne organizacije ipd. In prav tu leži jedro problema, ki ga je treba poimenovati: vstop mladih žensk v tradicionalno vlogo ob moškem.
Opisani primeri kažejo, kako globoko segajo korenine patriarhata in kako hitro se v sodobnem neoliberalnem svetu izgubljajo emancipatorne prakse iz polpreteklosti.