Igor Bašin zadnji uredniški uvodnik v Dialogih prične z zgodbama o britanskih glasbenih skupinah Kneecap in Bob Vylan, ki so jima zaradi brezkompromisnega zagovarjanja pravic Palestincev in nasprotovanja izraelski okupaciji odpovedali nastope in ju obtožili terorizma. Kneecap so z Brianom Enom ter skupinama Massive Attack in Fontaines DC sredi poletja naznanili organizacijo za zaščito umetnikov pred proizraelskimi pritiski, kot jih izvaja angleška organizacija pravnikov UK Lawyers for Israel. Ta skuša utišati in doseči cenzuro glasbenikov, ki spregovorijo proti Izraelu, in propalestinska stališča predstavlja kot antisemitska. Cenzuro na pretočni platformi je doživela  tudi slovenska zasedba Borghesia s skladbo 194, uglasbljenim manifestom palestinskih študentov iz leta 2011. »Tudi na »svobodnem zahodu« so se nalezli prijemov groženj, prepovedi in pregonov, kot smo jim priča v avtokratskih državah,« ugotavlja Bašin.

Gostja Pogovora je Iva Kovač, vizualna umetnica, ki kot organizatorka, publicistka, pedagoginja in kuratorka deluje tudi v različnih institucijah. Kovač po petih letih končuje programsko vodenje ljubljanskega festivala za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk. V pogovoru z Urško Savič je razkrila svoje feministične kuratorske odločitve in poudarke izvedenih programov.

Tematski sklop je posvečen filmskemu režiserju Wesu Andersonu, ki je v poznih devetdesetih začel ustvarjati linijo filmov, ki je danes ena najbolj prepoznavnih v sodobni ameriški kinematografiji, in izredno hitro postal zgodba o uspehu, ki se ni nikoli zares izpela, ter pravi sinonim „prepoznavnega avtorskega sloga". Urednik Matic Majcen si je sklop zamislil kot razbijanje tega ustaljenega pogleda in poskus pogledati na Andersonov  opus z distance. Sodelujoči avtorji so imeli pri izbiri teme svojih člankov  povsem proste roke, a na koncu se je izkazalo, da jih združujeta dva koncepta: podoba oziroma slog na eni strani in politika oziroma ideologija na drugi.

Tina Poglajen v svoji razpravi analizira formalne in estetske značilnosti filmov Wesa Andersona , Muanis Sinanović pa na historičnomaterialističen način analizira različne estetske učinke dveh oblikovno in vsebinsko sorodnih filmov: Grand Budapest hotel (2014) in Francoska depeša (2021), ki pri kritikih in gledalcih uživata različen status. Razloge za to najde v notranji dinamiki likov v zgodbah obeh filmov, to dinamiko pa bistveno opredeljujejo razredna razmerja. Žiga Brdnik piše o obravnavi historičnih in aktualnih političnih tem v Andersonovih filmih in zagovarja tezo, da v zadnjem času snema vse bolj politične filme. Z nekonvencionalno estetiko in naracijo, ki politične teme velikokrat skrije za osebne zgodbe karikiranih likov in jih preplete s pravljičnimi zapleti, filmskemu občinstvu družbeno realnost približa na način, ki je značilen za današnje hipermediatizirano dojemanje sveta. Matic Majcen se v svojem članku sprašuje o tem, zakaj filme Quentina Tarantina in Wesa Andersona spremlja vidno drugačen način sprejemanja dejstva, da oba kopirata vplive iz drugih umetniških del in uporabljata dokaj podobne metode.

Lilijana Stepančič po članku o knjigah-objektih Matjaža Hanžka v prejšnji številki Dialogov tokrat razišče avantgardno dejavnost nekoliko mlajše, poohojevske  generacije, ki je med leti 1979 in 1987 izdajala fotokopirane samizdate.

V Kulturni diagnozi Veronika Šoster ocenjuje knjigo Esada Babačiča Priročnik za neuspešne, Robert Kuret roman Vesne Lemaić Obraz, Tina Bilban pa knjigo filozofa Zdenka Kodelje Vednost o nevednosti. V glasbenem delu Kulturne diagnoze se Igor Bašin posveča  udarnima in naelektrenima albumoma ameriških Dead Pioneers in angleško-japonskega tandema The Dirt, Katarina Juvančič pa škotski glasbi – kantavtorjema Alasdairju Robertsu in Jacobu Alonu.