Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

v rokah držite zgodovinsko številko Dialogov. Zgodovinsko prvič zato, ker smo v njej pregledali celotno 61-letno zgodovino revije, in drugič zato, ker je to zadnja številka Dialogov, saj bodo prenehali izhajati.

Kaj lahko preberete v njej?

Temu uvodu sledi moj članek, potem pa članki področnih urednic in urednikov oz. članic in članov uredniškega odbora, ki zaključuje urejanje Dialogov – urednikov, ki so se v obdobju mojega 32-letnega vodenja Dialogov v vlogi odgovorne urednice postopoma priključevali ekipi in z njo vztrajali do konca.

Kaj lahko iz branja besedil, ki sledijo  temu uvodu, na hitro izluščimo za potrebe tega uvoda?

Iz pričevanj urednic in urednikov predvsem to, kako so Dialogi v obdobju od devetdesetih let do danes rasli, kako so odsevali spremembe v slovenski družbi in se nanje odzivali in kako so te spremembe povratno vplivale tudi na revijo.

Izris starejše zgodovine Dialogov od leta 1965  do 1993, ki ga lahko preberete v mojem članku, pa je pokazal  predvsem dvoje:

Pogosta oznaka, pripisana Dialogom, namreč da so »mariborska literarna revija«, ne drži. Dialogi so bili že v prvem letu zasnovani širše – kot kulturna revija. Svoje kvalitetne vrhove so doživeli v obdobjih, ko si jih urejali humanistični intelektualci, ki niso bili literati: Bruno Hartman (1967–1969), Janez Rotar (1970–1971) in Vili Vuk (1980–1983).  Vsem je bilo skupno to, da so se ob svojih ambicioznih zasnovah morali soočiti s pomanjkanjem humanistične inteligence v mestu. Vsakič ko je kdo od njih odšel, so v prazen prostor poskušali vskočiti literati, ki so se slej ko prej spopadli med seboj za prestiž, rezultat pa je bilo kvalitetno slabljenje revije in krize, ki so grozile s prenehanjem izhajanja. Frustracije glede Dialogov so uspeli prenesti tudi na mlajše generacije in smo jih opazili tudi v mojem obdobju.

Kakšni so vzroki za prenehanje izhajanja Dialogov?

Prvi vzrok, pravzaprav bolj povod, je moja upokojitev. Z leti človek ne zmore več toliko, kot je nekoč, in bremena je treba postopoma odlagati. S tem sem se začela ukvarjati dovolj zgodaj, da bi Dialogi lahko preživeli in izhajali tudi po moji uredniški upokojitvi.

Pred dvema letoma in pol sem naredila vse, da bi omogočila legalen prehod Dialogov k novemu izdajatelju, vendar se je kar hitro pokazala težava, da delujoče organizacije, ki bi bila sposobna prevzeti tak profesionalen program, kot so Dialogi postali v zadnjih treh desetletjih, v mestu Maribor preprosto ni. Predvsem pa ni niti minimalne skupine mladih intelektualcev, ki bi bila voljna in bi jo zanimalo ustvarjanje kritičnega medija. To je stanje, s katerim se soočamo in je posledica tako splošnega razvoja neoliberalne družbe – deintelektualizacije, zamiranja kritike in kritičnega mišljenja, splošnega potrošniškega poneumljanja, individualizma in nezanimanja za skupnostne zadeve – kot tudi posledica trenutnega stanja duha v mestu Maribor, ki ima dolgo tradicijo pomanjkanja humanistične inteligence in negativne kadrovske selekcije in ki v zadnjem obdobju dobiva neke nove poteze v obliki mreženja interesnih skupin, malega biznisa in politike. Dialogi, ki sem jih urejala kot splošno kulturno in intelektualno revijo, so zrasli iz generacij mladih humanistov neliteratov, ki smo se v osemdesetih in devetdesetih letih po študiju v Ljubljani v večjem številu vrnili ali prišli v Maribor. Zrasli so iz naše potrebe, da razpihamo zatohlost in intelektualno mrtvilo v mestu, označenem z znano Štihovo sintagmo industrijska puščava. V tem Dialogi niso bili povsem osamljeni, a že kmalu po naših začetkih je utihnila npr. študentska Katedra. V vseh teh desetletjih sem, če sem hotela, da revija kvalitetno napreduje, morala poiskati urednike iz celotnega slovenskega prostora, kajti Maribor je bil za to prešibak. S tem sem premostila težavo, s katero so se soočali že moji predhodniki. Takšna razširitev in izstop iz lokalnega nas je ohranila pri življenju 32 let.

Glavni razlog za prenehanje pa je zagotovo stalno manjšanje deleža sofinanciranja Mestne občine Maribor. Proračun Dialogov je bil sestavljen iz državnega sofinanciranja Javne agencije za knjigo (prej Ministrstva za kulturo), lokalnega sofinanciranja MO Maribor in lastnih sredstev, pridobljenih na trgu. Občinski delež se vztrajno znižuje od leta 2012, prve težave pa so se začele že leta 2008, ali natančneje, vse krize sovpadajo z obdobjem županovanja Franca Kanglerja. Se pa v zadnjih letih pridružujejo še nove. Lahko torej rečemo, da nas je mesto počasi šibilo in uničevalo, dajalo prednost drugim programom in nas na koncu uspelo izpljuniti. Podatki o financiranju nekomercialnih založniških programov v mestu, ki sem jih pridobila in ki jih razgrinjam v svojem članku, kažejo precej drugačno podobo, kot se je ob krizah prikazovala v javnosti, in so sami po sebi dovolj zgovorni. Zagotovo bodo zanimivo branje za vse, ki jih zanima, kako se delijo sredstva za kulturo.

Floskula, ki živi predvsem v literarnih krogih, da namreč Maribor potrebuje svojo revijo oziroma jo mora imeti, je brezpredmetna. Če mesto revije ni pripravljeno sofinancirati v meri, ki omogoča dostojno preživetje, to pač pomeni, da je noče in je ne bo imelo. Ljubiteljsko revijo pa lahko ustvari kdorkoli in kadarkoli.

Nasploh je za slovenski kulturni prostor zadnjega obdobja značilno, da se organizacije in programi, ki so orali ledino slovenske neodvisne kulture in tudi civilne družbe v devetdesetih, umikajo. Preprosto zato, ker njihov sistematičen in poglobljen način dela ne more več stopiti v korak s strahotno hiperprodukcijo, ki daje ogromno površnih, hitrih, nedodelanih kulturnih produktov, ustvarjenih v brezobzirnem boju za javna sredstva. V zadnjih letih je kar nekaj sogovornikov v naši rubriki Pogovor opozorilo na to.

Ob tako nestabilnih finančnih pogojih in stalni nevarnosti, da se program sesuje, je seveda povsem razumljivo, da nihče od urednic in urednikov, ki sem jih pred dvema letoma in pol na našem letnem sestanku povprašala, ali bi kdo želel prevzeti moje delo, za to ni bil zainteresiran. Kar je pričakovano: zakaj bi se pa mučili – kot sem se sama, ki v letih pred upokojitvijo nisem imela druge izbire in sem morala vztrajati do konca –, če jim ni treba. Večina njih je začela sodelovati z mano še kot zelo mlada, zdaj so srednja generacija in so si ustvarili svoj prostor bodisi kot zaposleni ali samozaposleni.

Takrat sem tudi naredila načrt za postopen prehod Dialogov k novemu izdajatelju, kajti slovenski sistem javnega sofinanciranja ne omogoča, da nekdo vanj vstopi od danes na jutri, ampak si mora prej nabrati kilometrino oziroma reference. Edina, ki je kazala nekaj zanimanja, je bila literarna urednica Petra Kolmančič, a potrebnih korakov, ki jih je predvidel moj načrt, ni naredila.

Prav absurdno je, kako se zgodovina ponavlja. Legendarni urednik in direktor Založbe Obzorja Jože Košar je mariborskim literatom ponudil urejanje Novih Obzorij (pretežno literarne revije, ki je bila predhodnica Dialogov), ko pa po daljšem času ti niso ničesar ukrenili, jo je ponudil ljubljanskim. Seveda je takoj nastal cel kraval in mariborski literarni krogi so bili nadvse užaljeni. A Košar je na koncu ravnal tako, da je Založba Obzorja revijo preprosto ukinila. Podrobneje o tem pišem v članku. Zdaj bo tudi Založba Aristej Dialoge ukinila. Če bo začela izhajati nova (literarna) revija z istim imenom, kot napoveduje literarna urednica Petra Kolmančič  na koncu te številke, pa ta ne bo – to je treba jasno povedati – pravna naslednica Aristejevih Dialogov, saj izdajateljstva založba ni in ne bo prenesla na nikogar. Se pravi, da bo šlo za novo revijo in ne za 62. letnik Dialogov. Nova revija tudi ne bo smela zase uporabljati referenc in izkoriščati ugleda, ki so si ga Dialogi ustvarili v 32 letih, ter se razglašati za naslednico.

Zelo mi je žal in res sem upala, da se mi na koncu ne bo treba ukvarjati s tem, a tako je ta neprijetna literarna tradicija Maribora zdaj oplazila tudi nas. Vsa ta leta sem preprečevala, da bi se literarne spletke prenašale na uredniški odbor, čeprav sem jih čutila v ozadju, a v zadnjega pol leta so se name zvrstili pritiski prav iz literarnih krogov. Ker pričakujem, da jih bo še nekaj, moram to na tem mestu jasno zapisati in razčistiti.

Naj se ob koncu zahvalim številnim avtorjem, bralcem, naročnikom, kupcem posameznih tematskih številk, ki ste z nami sodelovali in nas spremljali, za zvestobo in ker ste prepoznali naša prizadevanja, da ustvarimo kritičen, aktualen in poglobljen kulturni medij v javnem interesu. Táko revijo lahko ustvari le dobra ekipa. Zato se v prvi vrsti zahvaljujem vsem področnim urednicam in urednikom – tistim, s katerimi smo plodno ustvarjali revijo v preteklosti, predvsem pa sedanji, visoko profesionalni in zanesljivi ekipi:

Borisu Vezjaku  
Primožu Jesenku  
Cirilu Oberstarju  
Nataši Kovšca  
Maticu Majcnu  
Petri Kolmančič  
Meti Kordiš  
Jasmini Založnik  
Igorju Bašinu

Uredniški odbor Dialogov po zadnjem delovnem kosilu 5. julija 2024 Stojijo od leve: Matic Majcen, Ciril Oberstar, Meta Kordiš, Igor Bašin Sedijo: Boris Vezjak, Emica Antončič, Jasmina Založnik Manjkajo: Primož Jesenko, Nataša Kovšca, Petra Kolmančič

 Zahvaljujem se naši dolgoletni prevajalki v angleščino Jean McCollister, ki je v Dialoge prispevala tudi dva uvodnika. Zahvaljujem se grafičnemu oblikovalcu in fotografu Matjažu Wenzlu, ki je zadnjih deset let ustvarjal grafično podobo Dialogov in naslovnice vseh številk. Zahvaljujem se našima mladima sodelavcema za splet: Primožu Weingerlu (spletna stran) in Ivi Černoša (Facebook). Posebna zahvala gre Slavku Weingerlu in Grafičnemu studiu OK, ki postavlja Dialoge in jih pripravlja na tisk od leta 2005 naprej. Od leta 2008 jih tiska Dravska tiskarna oz. Dravski tisk z zmeraj zanesljivim komercialistom Zvonetom Žmavcem, ki mu tudi gre vsa zahvala.

Dialogi s to številko odhajajo v zgodovino. Urednice in uredniki smo jo zapisali, da ne bo pozabljena in da se bo iz nje mogoče učiti za prihodnost.