Literarna številka Dialogov s prevodi pesniških in proznih besedil avtorjev in avtoric s področja Balkana

V  našem kulturnem prostoru s pojmom balkanskosti velikokrat označujemo vse, kar je slabo, zaostalo, nerazvito ali necivilizirano. V tem kontekstu se Balkan prikazuje kot popolno nasprotje Evrope. Profesor etnologije Balkana in kulturni antropolog Božidar Jezernik piše, da je Balkan pogosto razumljen kot nekakšno družbeno ogledalo, v katerem se lahko Evropa občuduje, kako civilizirana in napredna je. V medijskem diskurzu se Balkan pogosto povezuje s pojavi in pojmi, kot so konfliktnost, nestabilnost, nezanesljivost, dejavni nacionalizmi, etnična čiščenja, genocidi, kontinuiteta kulturnih razhajanj, anarhija, balkanska mentaliteta, korupcija … V geografskem diskurzu se ga pogosto razume kot periferijo, se pravi kot prezrt, nazadnjaški del Evrope, včasih kot most do Orienta, se pravi povezovalno entiteto, ki pa je vendarle bližje otomanskemu kot evropskemu bistvu, zaradi česar ga je potrebno kulturno in ideološko regulirati; sicer pa Balkan družbeno gledano zaradi raznolikih ver in etnične diverzitete v glavnem velja za nepredvidljiv sod smodnika. »Dežela medu in krvi / zoglenele plastike / če živiš tu, je / kot bi lizal med na nožu« je v pesmi The Bosnian Dream, objavljeni v tej številki Dialogov, zapisala romunska pesnica Miruna Vlada.

Od začetka prizadevanj Slovenije (in drugih tranzicijskih držav s področja bivše Jugoslavije) za vstop v Evropsko unijo smo priče temu, da se te države skušajo distancirati od pojma Balkana tako, da se umeščajo v Srednjo ali Jugo­vzhodno Evropo. Kljub temu Balkan ostaja prisoten kot fantomski ud ali nadležna krasta, ki se nikakor noče zarasti. Prebivalci balkanskih držav do tega prostora gojimo ambivalentna čustva, večinoma ­iracionalno ljubezen ali sram, zato o prostoru, v katerem živimo, pač raje razmišljamo kot o Srednji ali Jugovzhodni Evropi, ki je kot geografski pojem zagotovo bolj nevtralen in ­politično bolj korekten. A Evropa ni nekaj zakoličenega, starega in enoznačnega; Evropa je pojem v nastajanju, saj sodobni evropski integracijski procesi Evropo nenehno spreminjajo, s tem pa se spreminja in pomlajuje tudi razumevanje njene identitete, zgodovine, kulture in geografije. Podobno je tudi s fenomenom Balkana.

Literatura je običajno verodostojen dokument časa, ki beleži nekatere dogajalne linije, ki se različnim znanstvenim disciplinam pogosto izmaknejo. To številko Dialogov sem si zato zamislila kot nekakšno ogledalo, poskus odseva tega, kako pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice, ki živijo in delujejo na področju Balkana, vidijo in razumejo svojo identiteto in svoj položaj. Kako se Balkan in odnos do Balkana vpisujeta v literaturo novih literarnih generacij, ki ustvarjajo v tem prostoru? Kako se glede svoje geografske pozicije samorazumevajo avtorice in avtorji, ki živijo in ustvarjajo v državah na Balkanu? Kako v njihovi literaturi odsevata distinkciji »evropski mi« in »evropski drugi«? Kaj nas ločuje, kaj povezuje? Ali je mogoče biti hkrati del evropske kulturne identitete in pri tem ohraniti prvine kulturne identitete Balkana? Ali pa je v času globalizacijskih procesov, ki sami po sebi brišejo in izničujejo kulturne razlike, bolje načrtno vztrajati pri svoji identitetni avtentičnosti? Kakšna stališča zavzemajo pisatelji in pisateljice do polpretekle zgodovine, kam je naperjena njihova kritična ost, ko gre za sedanjost, kaj jih skrbi v zvezi s prihodnostjo?

Ta številka Dialogov vključuje pisce in piske iz balkanskih držav – Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Kosova, Makedonije, Črne gore, Romunije in Srbije, ki se v svojih literarnih delih posredno ali neposredno odzivajo na družbena, politična in kulturna okolja, v katerih živijo ali pa v svojih besedilih tematizirajo ter preizprašujejo Balkan kot realni ali zgodovinski prostor. V naboru je kar nekaj vrhunskih avtoric in avtorjev, ki imajo v svojih okoljih družbeni vpliv tudi izven strogih okvirjev literarne scene. Andrej Nikolaidis, rojen leta 1974 v Sarajevu, od leta 1992 živi in ustvarja v Črni gori, kamor so se z družino zatekli iz obleganega Sarajeva. S svojimi kritičnimi izjavami in knjižnimi deli pomembno sooblikuje medijski, kulturni in literarni prostor, ne le v Črni gori, temveč tudi v širšem balkanskem območju. Zaradi njegovih družbeno kritičnih izjav o politiki Črne gore, Bosne in Srbije v devetdesetih letih so mu celo grozili s smrtjo. Srbski pisatelj Tomislav Marković (1976) je kot kolumnist, novinar in urednik napisal več tisoč strani prispevkov na temo razpada SFRJ, velikosrbskega nacionalizma, vojnih zločinov in mutiranih nacionalizmov, pogosto razpravlja tudi o vlogi intelektualcev pri teh družbenih fenomenih. Tudi njegova poezija je izrazito družbeno kritična in kot pesnik ter družbeni aktivist se je tudi izven meja svoje države uveljavil kot brezkompromisni kritik srbske družbe in kulture. Hrvaški pesnik, prozaist in esejist Marko Pogačar (1984) je s svojimi besedili – čeprav pogosto piše tudi o preteklosti – izrazito vpet v aktualni čas. V mnogih, predvsem pa zgodnejših avtoreferenčnih besedilih, piše o otroštvu in mladosti, omenjeno tematiko pa pogosto poveže s problematiko postjugoslovanske identitete. Hrvaška pesnica, urednica in prevajalka Maja Klarić (1985) je v času pandemije potovala po vsej Hrvaški s svojim Bookmobilom, tj. potujočo knjižnico v retro kombiju, ter tako pridobila vzdevek potopesnica oziroma popotniška pesnica. Tudi njena poezija je poezija o potovanjih, o spoznavanju sveta in drugih kultur iz verzov in knjig – ko pišemo o drugih kulturah, pa se ne moremo ogniti, da ne bi kaj povedali tudi o svoji. V svojem družbenem angažmaju si avtorica Maja Klarić prizadeva širiti tudi bralno kulturo in ozaveščati o ekoloških temah z izvirnimi zamislimi, kot je na primer projekt Gozdni pesniki, edinstveni pesniški dogodek, ki poteka enkrat letno na gozdni jasi nad ponorjem Butori pri Grožnjanu in temelji na ideji vračanja k naravi in sobivanja z njo. Z naravo in naravovarstvenimi temami se ukvarja tudi bosansko-hercegovski pesnik Mustafa Zvizdić (1970) – nekdanji tehnični sekretar Društva pisateljev Bosne in Hercegovine deluje kot sodelavec Kantonalne javne ustanove za zavarovana naravna območja. Bosansko-hercegovske barve v tej številki Dialogov zastopa tudi Aida Šečić Nezirević (1978), pesnica in pisateljica iz Sarajeva, ki v svojih delih pogosto tematizira begunstvo, sodobni patriarhizem, pa tudi skrajno občutljive teme, kot je bosansko-hercegovsko vprašanje, ki je po vojni v devetdesetih dolgo veljalo za osrednje vprašanje stabilnosti Balkana in eno osrednjih vprašanj stabilnosti Evrope. Črnogorski romanopisec Ognjen Spahić (1977) je eden najvidnejših književnih ustvarjalcev v svoji domovini, izven njenih meja pa je postal znan po letu 2014, ko je prejel nagrado Evropske unije za književnost za knjigo kratkih zgodb Puna glava radosti / Polna glava radosti (Goga, 2017), ki med drugim prinaša tudi tematiko nesprijaznjenosti z banalnostjo in lažnivostjo dominantnih družbenih ideologij. V svojih delih pogosto piše o svojem življenju in izkušnjah življenja slehernika v Črni gori, zato je njegova proza nazoren primer literarnega pogleda na sodobno črnogorsko stvarnost, ideologijo in družbo. Srbska avtorica Sanja Savić Milosavljević (Sarajevo, 1988) je napisala odmeven in nagrajen roman Martin udio / Martin delež, ki se hrabro in odgovorno spopada z zahtevno in občutljivo tematiko vojn in travm, ki jih je vojna povzročila na prostoru bivše Jugoslavije, v romanu pa tudi na izviren način izrazi številne dileme svoje generacije, povezane z občutljivo in travmatično polpreteklo zgodovino. Severno Makedonijo v številki zastopa trojica uveljavljenih literatov. Na prvem mestu bi izpostavila Slovencem zagotovo najbolj prepoznavno ime, makedonsko-slovensko pisateljico, prevajalko, kritičarko, urednico in posrednico med kulturami Lidijo Dimkovsko (1971), ki jo podrobno predstav­ljamo v daljšem poglobljenem intervjuju. Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica makedonskih korenin, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. V svojih delih se s pretresljivimi opisi kolektivnih in individualnih usod pogumno loteva tudi najbolj zahtevnih družbenih in socialnih tem. Pesnik, esejist, kritik, prevajalec in novinar Risto Lazarov (1949) je ploden ustvarjalec, ki se je v svojem življenju velikokrat javno družbeno-kritično izpostavil, saj je opravljal številne  pomembne funkcije; bil je generalni direktor novinarske agencije Tanjug, glavni urednik mednarodnega časopisa Balkan forum, direktor in glavni urednik makedonske nacionalne televizije Telma in dolgoletni predsednik makedonskoga centra PEN. Iz Severne Makedonije prihaja tudi pisateljica, esejistka, filozofinja in prevajalka Kica Kolbe (1951), ki od leta 1986 živi in ustvarja v Nemčiji. Podobno kot Lidija Dimkovska se tudi Kica Kolbe s perspektive novega doma velikokrat kritično opredeljuje do političnih, kulturnih in družbenih problemov svoje domovine ter na ta način v javni diskurz vnaša potrebno kritično distanco. Bolgarijo zastopata dve avtorici. Rene Karabaš (1989) je umetniški psevdonim Irene Ivanove, pisateljice, scenaristke, režiserke in gledališke igralke. Širšo prepoznavnost je dosegla z odmevnim in v številne jezike prevedenim romanom Ostajnica, v katerem je v ospredju lik zaobljubljene device, »virdžine«, žrtve krutih starodavnih zakonov, radikalnega kulturnega fenomena, značilnega za območje nekaterih držav Balkana. Jordanka Beleva (1977) je eno najvidnejših imen sodobne bolgarske literature. Za svoja pesniška in kratkoprozna dela je prejela številne nagrade – v svojih delih s pomočjo intimnih zgodb upoveduje univerzalne človeške izkušnje ter se dotika temeljnih izzivov sodobne družbe s preizpraševanjem vrednot človečnosti, dostojanstva in humanizma. Miruna Vlada (1986) in Radu Pavel Gheo (1969) prihata iz Romunije. Miruna Vlada je pesniški psevdonim Mirune Troncota, pesnice in politologinje, katere literarno in znanstveno delo se osredotoča na feminizem in postkonfliktno obnovo Zahodnega Balkana. Kot znanstvenico jo zanimajo evropske in balkanske študije, a tudi v svojih literarnih delih se pogosto dotika nevralgičnih točk romunske preteklosti, na primer prepovedi splava iz obdobja vladavine Nicolaa Ceausescuja. Rado Pavel Gheo je prav tako umetniški psevdonim, nadel si ga je Pavel Gheorghit,ă Radu, pisatelj, urednik, prevajalec in esejist, ki je za svoja dela prejel številne pomembne državne romunske nagrade in velja za enega najbolj prepoznavnih in vplivnih glasov sodobne romunske književnosti. Tudi on v svojih delih obdeluje pomembne in še vedno tabujske teme iz romunske preteklosti, na primer položaj žensk v komunizmu, kot kolumnist pa občutljive teme brezkompromisno prinaša tudi v javni prostor. Kosovska pesnica Blerina Rogova Gaxha (1982) je slovenskim bralcem in bralkam morda že znana, saj je leta 2015 prejela kristal Vilenica z utemeljitvijo žirije, da njena poezija odseva travme in dileme ljudstva, ujetega v turbolence tranzicije, kot takšna pa ima moč, da postane pomemben testament časa. Kot doktorica filoloških znanosti se tudi raziskovalno ukvarja s perečo problematiko Balkana, izdala je denimo monografijo Spomin in travma: Spomin na vojno 1998-1999 v albanski književnosti na Kosovu. Od avgusta 2024 je Blerina Rogova-Gaxha tudi direktorica Nacionalne knjižnice Kosova. Tudi s poezijo albanske ­pesnice Luljete Lleshanaku (1968) sem se prvič srečala, ko je avtorica prejela nagrado kristal Vilenica in je bilo ob tisti priložnosti v slovenščino prevedenih nekaj njenih pesmi. Leta 2022 je avtorica v Gdansku prejela naziv »evropska pesnica svobode«. Njena dela predstavljajo izrazit glas moderne albanske književnosti, zanj pa številni kritiki prepričano trdijo, da je samosvoj in izviren. Vsebinsko je njena poezija zaznamovana z njenim odraščanjem v postkomunistični Albaniji, ki jo je bistveno določal režim Enverja Hoxhe, čigar diktatura je trajala tudi po njegovi smrti vse do leta 1990, družina pesnice Luljete Lleshanaku, ki je režimu nasprotovala, pa je bila deležna pritiskov in cenzure.

Na naslednjih straneh torej prinašamo prevode besedil dvajseterice avtoric in avtorjev, ki nam bodo s svojimi deli predstavili odnos do Balkana kot ga piše literatura tukaj in zdaj. Njihova besedila bralkam in bralcem Dialogov posredujemo s pomočjo uveljavljenih in izkušenih prevajalk in prevajalcev. Prevode so prispevali Aleš Mustar, Blaž Božič, Jurij Hudolin, Nino Flisar, Maja Kovač, Željko Perović in Tomo Podstenšek.

Blaž Božič (1991) je pesnik, glasbenik, klasični filolog in prevajalec. Trenutno je doktorski kandidat na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete, kjer pripravlja disertacijo na temo zadnjega epa antike, Dionizovih del Nonosa iz Panopole. Književna besedila prevaja iz stare grščine, madžarščine, nemščine, nizozemščine, osmanske turščine in albanščine. Študiju albanskega jezika se posveča od leta 2016. Kot prejemnik štipendije Univerze v Prištini je bil trikratni udeleženec Mednarodnega seminarja albanskega jezika, književnosti in kulture (Seminari ndërkombëtar për gjuhën, letërsinë dhe kulturën shqiptare) na Kosovu (v letih 2018, 2019 in 2023). Iz albanščine je do sedaj prevedel izbor poezije Rrahmana Dedaja (Metulji naših kosti, Literatura 394, 2024), izbor poezije Luljete Lleshanaku (Ponedeljek je čevelj brez para, Beletrina 2023) ter besedilo gledališke predstave Izdajalčeva niša (Doruntina Basha po romanu Ismaila Kadareja, uprizorjeno na 55. Tednu slovenske drame, 2025).  

Nino Flisar (1975) prevaja iz južnoslovanskih jezikov, razen iz makedonščine in bolgarščine. Za revijo Dialogi je leta 2004 iz bosanščine prevedel cikel pesmi Faruka Šehića iz pesniške zbirke Hit depo. Skupaj z Marjanom Pungartnikom, Željkom Perovićem in Josipom Ostijem je leta 2009 v slovenščino prevedel antologijo bosansko-hercegovske poezije Željka Grahovca Zmanjkuje prostora (Založba Pivec, 2009). V slovenščino je prevedel tudi dva romana, ki sta prejela nagrado EU za književnost, roman hrvaške pisateljice Lade Žigo Ruleta (Založba Pivec, 2017) in roman črnogorskega pisatelja Andreja Nikolaidisa Sin (Založba Pivec, 2018).

Jurij Hudolin (1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik; piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne. Bil je urednik literarne revije Apokalipsa, nekaj časa je bil tudi glavni urednik založbe VBZ. Prevaja iz hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika; doslej je prevedel več kot 25 knjig, na primer dela Miljenka Jergovića, Draga Glamuzine, Igorja Štiksa, Zorana Ferića, Branka Čegca, Mileta Stojića, Jasmina Imamovića, Pavleta Goranovića, Lucije Stamač, Sima Mraovića, Roberta Perišića, Miroslava Mičanovića, Krešimirja Bagića in druge. Kar nekaj njegovih prevedenih besedil smo v preteklem desetletju objavili tudi v Dialogih.

Maja Kovač (1995) je prevajalka iz južnoslovanskih jezikov. Je ustanoviteljica študentske slavistične revije Perun in koordinatorka Prevajalske vaje ter ena od pobudnic projekta Južnoslovanski večer, cikla pogovornih večerov, ki se posvečajo medkulturnim povezavam na južnoslovanskem območju.​ Leta 2024 je za prevod pesniških zbirk Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra makedonske pesnice Danice Ručigaj prejela nagrado Radojke Vrančič, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Aleš Mustar (1968) je pesnik in književni prevajalec. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Odkar je izšel njegov prevodni prvenec, prevod romana Dumitruja Țepeneaga Hotel Evropa, aktivno prevaja romunsko in tudi makedonsko književnost.  Do danes je v njegovem prevodu izšlo 34 del, med katerimi velja omeniti dela vileniških nagrajencev Ane Blandiane, Gorana Stefanovskega in Mircea Cărtărescuja. Objavil je tri pesniške zbirke ter kot dramaturg in pisec besedil sodeloval pri dveh gledaliških projektih (Šestnajst obratov in Feng šus v gledališču brez igralca). Leta 2022 je prejel lirikonov zlát za vrhunske slovenske prevode dveh sodobnih pesnikov iz romunščine – Diane Iepure in Romana Serbana.

Željko Perović (1961, Visoko, Bosna in Hercegovina), prevaja prozo in poezijo iz hrvaščine, srbščine in bosanščine v slovenščino in obratno. Prevode in lastno poezijo objavlja v revijah v Sloveniji in drugod. Je dobitnik Lirikonovega zlata za revijalne prevode hrvaških, srbskih in bosanskohercegovskih avtorjev (2013).

Tomo Podstenšek (1981) je pisatelj, s svojimi romani je bil štirikrat med nominiranci za nagrado kresnik, enkrat pa v ožjem izboru za nagrado novo mesto za najboljšo knjigo kratkih zgodb. Redno objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na natečajih in uvrščenih v različne antologije. Ob pisateljevanju občasno tudi prevaja iz južnoslovanskih jezikov, za tiskane in spletne revije je tako prevajal dela avtorjev, kot so Marko Gregur, Marija Andrijašević, Kristian Novak, Žarko Milenić, Andrija Škare, Franjo Nagulov in drugi ...