Izhajanje revije Dialogi se s koncem letošnjega leta končuje, s tem pa je to tudi moj zadnji uvodnik zanjo. Ko sem razmišljal, kateri dogodek ali trend je najbolj zaznamoval 15-letno obdobje med letoma 2010 in 2025, ko sem opravljal delo urednika za film, sem se zavedel, da sem kot prišlek pisal za mariborsko revijo v obdobju, ko to mesto večino časa – zdaj praktično že skorajda celo desetletje – ni imelo svojega lastnega mestnega kina po tem, ko je Kino Udarnik leta 2016 zaprl svoja vrata. Marsikdo bi rekel, da ni bilo tako hudo. Da je mesto v tem času imelo Maribox, nato dobilo (in izgubilo) še Cineplexx, pa Minorite, več festivalov, ki postajajo vse bolj uveljavljeni, pa še kaj. Ampak tisti, ki se na razmerja na filmski sceni spoznajo bolje, vedo, o čem govorim. O tem, da je o minulem desetletju s tega vidika mogoče govoriti kot o izgubljenem. 

Zakaj? Dve celi generaciji dijakov in študentov ter prav toliko preostalih filmskih gledalk in gledalcev ni moglo obiskovati prostora, posvečenega filmski umetnosti onkraj profita, kjer bi neka zaprisežena ekipa redno razvijala filmsko kulturo. In če bi na tem mestu iz rokava potegnili argument, da bodo to pač nadoknadili, ko bo novi kino začel delovati, je potrebno ugotoviti, da se je ta manko v Mariboru žal odvil ravno v obdobju, ko je ključen vzpon na svetovni sceni doživel Netflix, ki ni samo povsem spremenil navad gledanja filma pri splošnem občinstvu, temveč je speljal tudi marsikatero potencialno gledalko ali gledalca, ki bi jo/ga lahko omrežile aktivnosti mestnega kina kot lokalne ustanove za prikazovanje tistih bolj angažiranih filmov. V takšnem okolju zato ni bilo malo ljudi, ki so sceno svetovnega art oziroma avtorskega filma spremljati zgolj občasno ali pa od daleč. 

Če tragedija še ni dovolj očitna, jo naj predstavim še iz druge perspektive. Tule je nekaj slovenskih mest, ki so v tem času imela ali pa so uspela na novo vzpostaviti mestni kino: Brežice, Šentjur pri Celju, Pivka, Šmarje pri Jelšah, Cerknica, Tolmin, Črnomelj. Torej, ta mesta – oziroma bolj kraji – so zmogla preseči vse finančne in prostorske ovire ter so dosegla tisto, kar so nam v Mariboru govorili, da ni mogoče. Da ni bilo denarja, ni bilo lokacije, ni bilo kadrov. In to ob celem obilju državnih in evropskih razpisov, ki redno sofinancirajo vzpostavljanje prav tovrstnih sistemov prikazovanja filmov. 

In tako se je v začetku letošnjega poletja v Umetnostni galeriji Maribor odvila okrogla miza, naslovljena Prihodnost kulture, Rotovža in vizualne umetnosti v mestu, na kateri je 12 gostov, vse od ožje ekipe mariborskega župana Saše Arsenoviča do izbranih mariborskih umetnic in umetnikov, razglabljalo o obetih glede novega kulturnega središča v mestu. Najprej je potrebno reči, da je bilo zelo vzpodbudno že na samem začetku slišati, da bo kino eden treh osrednjih stebrov nove ustanove in da bo šlo za art kino, kakršnega mestna okolja potrebujejo kot protiutež komercialni ponudbi v multipleksih. Ampak kaj bistveno dlje od klanjanja ideji bodoče kinematografske dejavnosti v Mariboru ni šlo. Še vedno je bilo videti, kot da mestni oblasti dejansko še vedno – kljub temu, da so se do te točke morali že kar nekaj časa intenzivno ukvarjati s tem vprašanjem – ni povsem jasno, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o mestnem kinu. 

Praksa filmskega prikazovanja v mestnih središčih je namreč danes morda celo kdajkoli prej bolj odprta, demokratična, a morda prav zaradi tega prežeta z obilo dilemami in problemi, ki zahtevajo izkušeno in poznavalsko vodstvo. Tu je problematično že kar osnov­no dejstvo, da bomo v tako velikem centru dobili eno samo kino dvorano z največ 100 sedeži. Že Rene Puhar je v intervjuju za Dialoge povedal, da je lahko ta številka v večjem urbanem središču tudi premajhna. Kot prvo v primeru, če se lotevaš organizacije večjih premier, ki v najodmevnejših primerih zlahka napolnijo nekajkratnik te številke. In kot drugo, ko gre za šolske projekcije. Izobraževanje mladih je ključna razsežnost neprofitnih mestnih kinematografov in če v mestu s tako številnim naborom šol kapaciteto že vnaprej omejiš na tri razrede, si hkrati omejiš tudi to, koliko šol sploh lahko gostiš v nekem časovnem obdobju. In ko rečemo „samo eno dvorano“, s tem ne mislimo, da bi Rotovž moral biti minipleks po zgledu za zdaj še neuresničenih načrtov v središču Ljubljane. Izkušen načrtovalec prostorov bi moral že vnaprej vedeti, da je danes izredno dobrodošla, če ne že kar nepogrešljiva praksa, da se poleg ene večje dvorane uredi še manjša, za nekje od 10 do 30 gledalcev. To bi ustanovi izjemno povečalo možnosti za razne filmske aktivnosti – kino klube, predavanja, zaprte projekcije in pa predvsem selitev projekcij filmov res zahtevnih filmarjev (kot so denimo Lav Diaz, Miguel Gomes ali Bertrand Bonello) v ta prostor, ker je že vnaprej jasno, da tudi v večji dvorani več gledalcev kot to, ti filmi ne bodo privabili. Ampak ne – te možnosti novi Rotovž, kolikor vemo za zdaj, ne bo imel, niti je nihče ne omenja. O tem, da naj bi glavna dvorana sploh ne bi bila posvečena zgolj kinu in bi tam gostili tudi druge prireditve – da bodo torej v Mariboru še naprej dnevi, ko art filmskega programa sploh ne bo – sploh ne bi govorili. 

Na omenjeni razpravi prav tako nihče ni govoril o strategiji upravljanja kina, odnosih z distributerji, filmskem programu, kadrovskih neznankah, vzgoji občinstva in še marsičem. Slišali smo samo idealizirano zgodbo o tem, kako bo Maribor dobil kino, ki bo fantastičen. To je nekako tako, ko filmski režiserji med snemanjem, ko ne morejo rešiti kakšne težave, rečejo „we'll fix it in post“ („to bomo popravili v postprodukciji“), da jim med samim ustvarjanjem filma ni potrebno poiskati kakovostnih in bolj prepričljivih rešitev, kot jih je mogoče poustvariti potem, ko je čas zgolj še za krpanje in reševanje problemov za nazaj.

Skratka, o teh mankih, ki se kažejo že vnaprej, bi se lahko pogovarjali v nedogled, ampak hočem reči, da tisto vprašanje, ki me je pri tem kot prišleku v Maribor v teh letih najbolj begalo, je to, kako neka lokalna oblast vprašanja mestnega kina ni zagrabila z obema rokama in tega na hitro pretvorila v veliko zgodbo o uspehu in si s tem nabirala politične točke. Da ni angažirala stroke, naredila dobrega načrta, se vklopila v javne razpise, privabila investitorje. Zakaj ni rekla, da bo prav v Mariboru najboljši mestni kino, še boljši kot ljubljanski Kinodvor, ki ga tudi tarejo mnoge omejitve. Kajti prav mestni kino je lahko točka srečanja, druženja, in to vsak dan v tednu. Lahko je prostor, ki privablja turiste, prostor, kamor prideš, ko nimaš kam drugam, in prostor, ki mimoidoče vabi že samo zato, ker je atraktiven in odprt. Prostor mnogih funkcij, eno pravih križišč družbenega življenja v mestu.

Ampak ne, tega v Mariboru s strani odločevalcev nikoli nisem slišal – roko na srce, tudi v marsikaterem drugem kraju, ki je iskal podobne rešitve, ne. Je to današnji zeitgeist, da kultura v tem delu Evrope ni več področje, ki bi privabilo ali sploh zanimalo prebivalstvo? Je to izraz dominance družbenega razreda, ki ga bolj zanima šport in pop estrada? Dejstvo, da se je večina že predala ideji, da je Netflix kralj in da je kino stvar preteklosti? Zame je to pokazatelj, kako neko okolje kaže svojo kratkovidnost. 

Skratka, dejstvo je, da bo Maribor že v prihodnjem letu vendarle dobil svoj mestni kino. S svojimi problemi, pa vseeno. Jasno je tudi to, da Dialogov takrat ne bo več. Imata ta dva dogodka kakšno povezavo? Po mojem jo imata. „Vsak nov začetek izhaja iz konca nekega drugega začetka,“ je citat, pripisan Seneci. V tem citatu je neka globoka lepota, sprijaznjenje z realnostjo sveta, ki je hkrati tudi kruta in neizogibna. Mariborska kulturna scena bo s svojimi odločevalci nekaj žrtvovala, zato da bo lahko iz nje izšlo nekaj novega. Vendar pa to ni ta ista neizogibnost, ki jo obravnava zgornji citat. Prej gre za neko konkretno voljo tistih, ki v tem okolju vlečejo niti – in prav to je tisto, kar pri vsem tem najbolj navdaja z nelagodjem.