
615–62025
Ogroženi poklici v kulturi
8,00 EUR
redna cena
– Povzetek –
V uvodniku filmski urednik Matic Majcen najprej ugotavlja, da Maribor, odkar je Kino Udarnik leta 2016 zaprl svoja vrata, nima več svojega mestnega kina. O minulem desetletju je mogoče govoriti kot o izgubljenem, piše Majcen, ker dve celi generaciji dijakov in študentov ter prav toliko preostalih filmskih gledalk in gledalcev ni moglo obiskovati prostora, posvečenega filmski umetnosti onkraj profita, kjer bi neka zaprisežena ekipa redno razvijala filmsko kulturo. Medtem so številni manjši kraji v Sloveniji vzpostavili mestna kina – Brežice, Šentjur pri Celju, Pivka, Šmarje pri Jelšah, Cerknica, Tolmin, Črnomelj – in presegli vse finančne in prostorske ovire ter dosegli tisto, kar so nam v Mariboru govorili, da ni mogoče. Da ni bilo denarja, ni bilo lokacije, ni bilo kadrov. In to ob celem obilju državnih in evropskih razpisov, ki redno sofinancirajo vzpostavljanje prav tovrstnih sistemov prikazovanja filmov.
Ob tem, ko je mestna oblast nedavno napovedala, da bo v okviru novega centra Rotovž delovala tudi dvorana za art kino, pa Majcen opaža, da tej oblasti dejansko še vedno ni povsem jasno, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o mestnem kinu. Odprtih je ogromno vprašanj: od neprimerne velikosti in večnamenskosti dvorane preko strategij upravljanja kina, odnosov z distributerji, filmskega programa, kadrovskih neznank do vzgoje občinstva.
Gost rubrike Pogovor je pianist, skladatelj, šansonjer, pisec in pedagog Tomaž Hostnik. Katarina Juvančič se je z njim pogovarjala o otroški domišljiji pri njegovem ustvarjanju in pri otrocih, ki jih poučuje, o poti glasbenega izobraževanja, o tem, kdaj dobiva ideje, zakaj piše v narečju, o prednikih in še marsičem.
V središču številke stoji tema z naslovom Ogroženi poklici v kulturi. Zamisli si jo je in jo uredil Igor Bašin, ki je v uvodu med drugim zapisal, da občutek ogroženosti med kulturniki določa tudi plačilni nalog: tisti zaposleni v javnih zavodih ogroženosti skoraj ne občutijo, med samozaposlenimi pa je ta občutek stalno prisoten. Čeprav so tudi izjeme: med zaposlenimi v javnih zavodih so zelo ogroženi tehnični poklici v gledališču. Čeprav so to poklici iz ozadja, so predstave odvisne od njihove predanosti in znanja. Probleme na tem področju je v pogovoru z gledališkim urednikom Primožem Jesenkom opisal direktor SNG Maribor Danilo Rošker in sklenil: »Težava je v razkoraku med zahtevami sodobne produkcije in izobraževalnimi ter plačnimi modeli, ki po navadi zamujajo s prilagajanjem aktualnim razmeram. Če želimo prihodnost, moramo zagotoviti sistemsko vrednotenje teh vlog – z izobraževanjem, pripravništvom, dostojnim plačilom in promocijo poklicev kot delom umetniškega ustvarjanja.«
Iz člankov, ki sledijo in odstirajo pogled samo na nekatere od ogroženih poklicev, se izluščijo še nekatere skupne lastnosti: gre za poklice, ki jih opravlja malo ljudi in zahtevajo posebna znanja, številni tako v javnem dojemanju kot v kulturnem sistemu niso dovolj prepoznani, na njihovo izginjanje neposredno vplivata neoliberalni kapitalizem in medijska kriza, predvsem izginjanje kritike. To, kar jih trenutno še ohranja pri življenju, pa je družbeno, kulturno, socialno in tudi politično poslanstvo, ki ga imajo. Odgovorna urednica Emica Antončič v svojem članku piše o dveh poklicih, ki se v Sloveniji nikoli nista v celoti emancipirala: knjižni urednik je še zmeraj podrejen (literarnemu) avtorju, pod gledališkim lektorjem pa javnost še zmeraj vidi jezikovnega »čistilca«, ne pa ustvarjalca jezikovne podobe predstave. Njegov odvod – filmski lektor zaradi premajhne produkcije nikoli ni postal samostojen poklic, v sodobnem filmu pa se tudi vse redkeje pojavlja. Podobno v Sloveniji nikoli ni obstajal poklic glasbenega kritika, vsi so samo honorarci – ugotavlja v svojem članku o kritiku klasične glasbe tolkalec in kritik Tine Vučko. Fotoreporter Uroš Hočevar piše o tem, kako je pojav državljanskega fotožurnalizma na družbenih medijih ogrozil delo fotoreporterjev, a ima ta premik tudi drugo plat: »Državljani fotoreporterji so namreč nase prevzeli veristični del ustvarjalne prakse in s tem omogočili, da je reportažna fotografija spet našla svojo estetsko neodvisnost.« Filmski kritik in novinar Žiga Brdnik ugotavlja, da status samozaposlenega v kulturi na prvi pogled nekatere izmed izumirajočih oziroma deficitarnih poklicev v kulturi še ohranja pri življenju, a predvsem na račun samozaposlenih samih, ki so zaradi širših procesov v družbi – birokratizacije, neoliberalizacije in bulšitizacije – vedno bolj obremenjeni z nepotrebnim, neumnim delom in hkrati tudi vedno manj plačani. Pogled čez slovenske planke nam ponudi pisatelj, popotnik in učitelj Peter Zupanc v članku o razmerju med turističnim vodičem in umetno inteligenco v mladem in hitro razvijajočem se turizmu na Kitajskem. Temo zaokroža pogovor Jasmine Založnik s piarovko Urško Comino, eno redkih svobodnjakinj na področju odnosov z javnostmi, ki dela predvsem za neodvisno kulturniško sceno in natančno prepoznava probleme v boju za prepoznavnost.
Rubrika Jezikovni kot je drugačna kot običajno. V uredništvu smo prejeli pismo akademika Janeza Höflerja z naslovom O jezikovnem občutku, v katerem naniza vrsto jezikovnih problemov v sodobni, javno pisani in govorjeni slovenščini in se sprašuje o lektorskih posegih. Ker je jezikovni občutek dobrih bralcev in piscev zmeraj treba nadgraditi z jezikoslovnim znanjem, na posamezne problemske sklope iz Höflerjevega pisma odgovarjajo članice in člani Lektorskega društva Slovenije in večplastno razgrinjajo problematiko.
V Kulturni diagnozi Metod Zupan ocenjuje slovenski prevod knjige hrvaške teatrologinje Agate Juniku o dveh posebnih gledaliških ustvarjalcih: Slovencu Draganu Živadinovu in Hrvatu Bartolu Indošu. Tina Bilban piše o poljudnoznanstveni knjigi Kaj je to ljubezen?, ki jo je napisal veterinar in rektor ljubljanske univerze Gregor Majdič. Veronika Šoster ocenjuje prvi slovenski prevod svetovno znanega kitajskega avtorja znanstvene fantastike Liuja Cixina, Robert Kuret pa prozni prvenec Kaje Teržan Obračun. Glasbena kritika Katarina Juvančič in Igor Bašin sta se z naklonjenostjo lotila plošč Nike Prusnik in bratov Poljanec Ob reki mmmm in If your mirror breaks nizozemske anarhističen skupine The EX.