Zametek ideje za ta tematski sklop v Dialogih sega dve leti nazaj, v čas, ko je nastala številka o kritičnosti (glej Dialoge 9/2023), ki jo je uredil Boris Vezjak in razdelil na poglavja usod umetnostne, literarne, likovne, gledališke, glasbene, filmske, družbene in medijske kritike. Stihijsko in postopno izrinjanje le-teh iz medijske krajine ni le znižalo kulture kritike in skrčilo dosega kritične misli, (bilo) je v koraku s časom, ko je (bila) strokovnost takšnih in drugačnih branž (ne samo na kulturno-umetniškem polju) vzporedno odrinjena na rob in marginalizirana v javnih debatah, da ji je (bil) posledično odgriznjen pomen in tudi sam namen, ki se danes utaplja in duši v oceanu takšnih in drugačnih senzacionalističnih, rumenih, laičnih ali povsem diletantskih ocen in mnenj. V omenjeni tematski številki Dialogov sem tudi sam izlil svojo izkušnjo z izgubljanjem prostora za dejavnost glasbenega kritika in publicista, ki je bila svoj čas moj ključni vir dohodkov. Že predhodne in nato nadaljnje sprotne izmenjave mnenj, izkušenj in tudi tegob kolegic in kolegov na kulturno-umetniških poljih so me še bolj nagovorile in tudi prepričale, da seveda še zdaleč nisem osamljen primer, ampak da se s podobni­- mi dilemami izgubljanja in prilagajanja novim časom srečuje vrsta poklicev v kulturi, sem pa začel opažati tudi, da tisti, ki s(m)o freelancerji, samozaposleni v kulturi in drugi »privatniki«, torej prekarci in največkrat (ne?)plačani po projektu, povsem drugače percepiramo/jo in doživljamo/jo to kalvarijo od tistih, ki so v rednem delovnem razmerju in prejemajo mesečno plačo za delo v kulturi in umetnosti. Če prvi trdimo, da je situacija resna in že skoraj izgubljena, drugi največkrat zamahnejo z roko, da ni tako hudo. Če smo prvi tako ali drugače prisiljeni prevzemati različne nove vloge in se spreminjati v multipraktike (roko na srce, veliko nas to počne povsem zavestno iz čisto osebno-ustvarjalnih vzgibov, želja in ciljev), me je večina drugih v tako zabeljenih debatah nemalokrat presenečeno vprašala, kaj se grem, da kakšni izumirajoči poklici vendar. Zbodlo me je, kako plačilni nalog prekleto zares določa naše poglede in tudi dojemanje dogajanja okoli nas. To me je pri oblikovanju te številke nagovorilo, da izvirno naslovljeno tematsko številko o izumirajočih poklicih v kulturi prenaslovim v ogrožene poklice v kulturi.

Bolj ko sem se posvečal tej izbrani temi, bolj je rasel spisek ogroženih poklicev: arhivist, avtor radijskih ali televizijskih oddaj, interpretator kulturne dediščine, izdelovalec glasbil, prevajalec, uglaševalec glasbil… in tako mi je med vožnjo z avtom, ko največkrat poslušam naše radijske postaje, izskočil na dan še glasbeni opremljevalec: ali ga radijske postaje sploh še imajo, ga je morda nadomestil algoritem. Ko sem nagovoril enega od potencialnih piscev, če bi ga zanimala ta tema, se je ob vsej naklonjenosti pobudi izkazalo, da preprosto nima časa, da sem pač pozen s povabilom, saj je bil v naslednjih dveh mesecih, kolikor sem mu dal časa, prezaseden z drugimi (tekočimi) projekti. Podobnih primerov prezasedenosti je bilo še nekaj, da so žal nekateri poklici, fenomeni in pojavi, pravzaprav veliko njih, ostali neobdelani v tej številki, ki si je dovolila (še bolj) odpreti pandorino skrinjico izginjajočih poklicev v kulturi. Ta aktualna tema še zdaleč ni izčrpana, morda smo naredili le korak več čez prag pekla.  

Usode multipraktikov se je iz lastne izkušnje dotaknil Žiga Brdnik v svojem prispevku o samozaposlitvi med neoliberalizacijo, birokratizacijo in bulšitizacijo (po istoimenski še kako aktualni knjigi pokojnega Davida Graeberja). Ob kapitalsko-upravljalskih odločitvah nas v te nedvomno silijo tudi tehnološki preobrati, sodobne tehnologije in paleta aplikacij, s katerimi umetna inteligenca globoko posega v naš vsakdan in (tudi intimni) svet ter prinaša številne izzive, ki še ne poznajo odgovora. Ali je ogrožen tudi poklic turističnega vodiča, razmišlja Peter Zupanc, ki z bogatimi izkušnjami s potovanj po Kitajski in drugod po svetu ugotavlja, da ne le poklic turističnega vodiča, ampak sam smisel potovanj doživlja sprotne transformacije. O tem, kako je odrešitev doživela fotoreportaža oziroma delo fotoreporterja nam s filozofsko refleksijo približa fotoreporter Uroš Hočevar. Podobnosti usod knjižnega urednika ter lektorja v filmu in gledališču poveže naša spoštovana urednica Emica Antončič. Problematiko (klasičnih) poklicev iz ozadja gledališča je preizprašal Primož Jesenko v intervjuju z direktorjem SNG Maribor Danilom Roškerjem, medtem ko nas piarovka na svobodi Urška Comino v pogovoru z Jasmina Založnik sooča s praktičnimi spremembami, ki so se zgodile v zadnjih dvajsetih letih na področju odnosov in stikov z javnostmi. Ker sem o lastni izkušnji kritika že pisal pred dvema letoma in da ne bi spet pisali (samo) o t. i. popularni glasbi, sem nagovoril kolega Tineta Vučka, naj napiše kaj o usodi kritike klasične glasbe pri nas. 

Vseeno pa ni treba biti tako črnogled, nas opozori pianist, skladatelj, šansonjer in pisec Tomaž Hostnik v osrednjem intervjuju te številke Dialogov, ko pravi, da se je še pred leti govorilo, da ni več pravih bendov, česar pa danes ne moremo več trditi, in da je morda takšen preporodni cikel pričakovati tudi na polju kantavtorstva – kdo bi vedel. Nedvomno je, da čas teče in se je pač treba – hočeš-nočeš – prilagajati spremembam, ki jih prinaša, nas pa pretečeni čas poduči, da se ne glede na hiter napredek vračajo nekateri poklici, ki imajo svoje (družbeno, kulturno, socialno in tudi politično) poslanstvo, na primer pripovedovalci (ljudskih) zgodb. To poslanstvo je očitno ključna odrešilna bilka za preživetje.