Boris Vezjak v uvodniku z naslovom Psihoanaliza genocida in identifikacija z agresorjem ob krvavi genocidni moriji v Gazi išče odgovor na elementarno človeško vprašanje: Zakaj? Kdo in zakaj zmore izvajati toliko zla? Kaj neumorno poganja nevzdržno morijo v glavah izvajalcev vojnih zločinov?  Kako je mogoče, da narod, ki je bil sam izpostavljen holokavstu in ima grozljivo travmatično izkušnjo, reproducira nasilne prakse, podobne dejanjem, ki jih je sam poprej doživljal in so zapisana v njegovem kolektivnem spominu? Zakaj ga ta ne zadrži, da ne bi ponavljal geste lastnega eksekutorja? Enako nenavadna je postala pozicija številnih izraelskih zaveznikov, še najbolj Nemčije – države, ki je sama obremenjena s krivdo za holokavst in danes simptomatično brezpogojno podpira Izrael. Klasične utilitaristične razlage, da kot motiv štejejo orožarski posli in denar, gospodarski interesi in zarota izraelskih lobijev so prekratke, saj nam ne zmorejo pojasniti prisotne psihološke dinamike, intenzivnih čustev in še manj razlogov za grozljivost vojnih zločinov. Vezjaku se v iskanju odgovora izrisujejo tri možne interpretacije: (a) klasični model psihologije množic, (b) psihoanalitično branje in (c) strukturalna ideološka razlaga. Pri razlagi vseh treh interpretacij med drugim opozori na fantazmo o islamski nevarnosti in na islamofobijo: perverzna izjava nemškega kanclerja Friedricha Merza o umazanem delu (Dreksarbeit), ki ga Izrael opravlja za  vse nas, nam je razkrila nekakšno racionalizacijo, znotraj katere so nedolžni Palestinci predstavljeni kot barbari. Vezjak opozori tudi, kako se Izrael nenehno sklicuje na »antisemitizem«. To sklicevanje služi projekciji lastne agresivnosti na drugega z obratom pozicije: žrtev postane agresor, a da bi to ostalo neprepoznano, mora agresor vsakič znova poudarjati svojo žrtveno pozicijo in zato uporablja neutemeljene obtožbe o antisemitizmu.

Matic Majcen je v rubriki Pogovor intervjuval zgodovinarja Sašo Radovanoviča in novinarko Senko Deu, ki sta nedavno napisala in izdala knjigo o preganjanju čarovnic na Slovenskem Čarovnice: hudičeve pomočnice ali svetnice?

Osrednji del številke zavzema tematski sklop z naslovom Poučevanje v obdobju umetne inteligence. Uredil ga je Ciril Oberstar. UI prihaja v izobraževalni sistem. Iz učiteljskih vrst se ob tem slišijo opazke, da bo kmalu konec z vsemi seminarskimi nalogami, z večino klasičnih tipov domačih nalog in nenazadnje tudi s klasičnim pisanjem esejev. Kasneje, na fakulteti, pa bo treba premisliti celo, kako bo s pisanjem diplomskih del, saj se je izkazalo, da ni ustreznega mehanizma, ki bi uspel potrditi avtentičnost napisanega. Če so vsi ti osrednji načini izkazovanja znanja postavljeni pod vprašaj, potem je jasno, da je potres najvišje stopnje po Richterjevi lestvici zajel tudi same temelje pedagoške prakse. Ob razmisleku o poučevanju in umetni inteligenci se skratka takoj sproži plaz vprašanj. Urednik Oberstar v uvodu tudi opozori, da vsaj trenutno z modeli UI v šolo na veliko vstopajo korporacije in z njimi povsem drugačen odnos do znanja, ki nikakor ni enak razsvetljenskim idealom poučevanja, na kakršne še vedno prisegamo.

Pet piscev, ki smo jih povabili k pisanju, je poskušalo odgovoriti na nekaj aktualnih vprašanj, predvsem pa so osvetlili ozadje, na katerem se ta vprašanja zastavljajo.

Marjan Krašna, profesor didaktike informacijsko-komunikacijske tehnologije, se je lotil analize vpliva umetne inteligence in velikih jezikovnih sistemov (LLM) na izobraževanje. Najprej podrobneje pojasni, kako UI in LLM sploh delujejo, zaključi pa se s predstavitvijo vizij nadaljnjega razvoja UI in njene vpetosti v izobraževalne namene.

Naslednji  sestavek sta v zanimivi soavtorski navezi spisala znanstvenik, pisatelj in publicist  Sašo Dolenc ter njegova hčerka, dijakinja 4. letnika gimnazije Katarina Dolenc. Članek nam tako rekoč iz prve roke v branje prinaša predstavitev realnih praks rabe umetne inteligence v srednji šoli ter splošnejšo umestitev teh praks v šolski sistem, ki se opira na izsledke metaanaliz pedagoških učinkov UI. Zaključi se z etičnim premislekom o rabi UI in presojanjem o prednostih in nevarnostih te rabe.

Tretji prispevek, ki je delo filozofa in gimnazijskega profesorja Marka Štempiharja, se ukvarja s filozofskim razmislekom o vlogi umetne inteligence v vzgoji in izobraževanju. Premišljuje o različnih aporijah in zagatah, ki jih vpeljava UI povzroča, obravnava razširjene nekritične rabe UI ter poskuša opozoriti na načine, kako bi uporaba UI lahko pomagala pri doseganju ključne naloge šolanja, ki ostaja razvijanje kritičnega mišljenja in avtonomije učencev. Teoretski razmislek zaključi z nekaj izkustvenimi opažanji iz svoje lastne pedagoške prakse.

Članek profesorice filozofije in kognitivnih znanosti  Olge Markič se obrača k filozofskim dilemam, ki jih sproža uporaba orodij umetne inteligence. Generativno UI in z njo povezane klepetalnike zgodovinsko umešča v razvoj pametnih orodij (vključno z »izumom« pisave) ter poskuša z vidika nekaterih že odprtih vprašanj na novo premisliti rabo UI v izobraževanju, še posebej vplive te rabe na družbo, na posameznikovo dojemanje sveta in na njegove spoznavne (kognitivne) procese.

Tematski sklop dopolnjuje in zaključuje prispevek Maše Jazbec, intermedijske umetnice, raziskovalke in vodje pedagoških delavnic iz robotskega laboratorija, ki je namenjen približevanju naprednih robotskih tehnologij osnovnošolcem in srednješolcem. V svojem prispevku popiše nekaj svojih pedagoških programov in poskuša osvetlili didaktične prednosti pristopa, kjer robotika deluje kot učni vmesnik, ki umetno inteligenco izrazi s telesom, gibanjem, govorom, dotikom in interakcijo.

V kritiški rubriki Kulturna diagnoza Katarina Juvančič predstavi ploščo kultne ljubljanske skupine Salamander, ki je delovala v sedemdesetih letih. Ploščo, ki je nastala po ponovni združitvi skupine veteranov, ocenjuje kot presenetljivo vitalno, živahno in umetniško prebujeno. Igor Bašin piše o Thee Black Boltz, solo plošči Tundeja Adebimpeja, sicer pobudnika skupine TV On The Radio, kot o všečni intimni plošči, v kateri si je avtor privoščil vse, česar si v skupini ne bi mogel. Veronika Šoster nam predstavi slovenski prevod Nebeškega mlina, romana priznane ameriške avtorice znanstvene fantastike Ursule K. Le Guin.