V uredniškem uvodniku z naslovom Zemlja in hrana – naša varnost Meta Kordiš poudarja, da je prehranska samooskrba predvsem politično vprašanje. Gre namreč za kompleksno in izjemno pomembno vprašanje, ki zadeva same temelje preživetja posameznika in skupnosti. Dotika se našega odnosa do zemlje, narave in rabe naravnih virov v času podnebne krize. Hkrati je povezano s prehranjevalnimi navadami, ki so na eni strani osebna izbira, na drugi pa vplivajo na dinamiko različnih skupnosti. Hrana je namreč globoko vpeta v družbene, kulturne in duhovne prakse. Poleg tega gre tudi za vprašanje geostrateške varnosti in vzdržnosti gospodarskih ter političnih sistemov.

Slovensko kmetijstvo zaznamujejo razdrobljenost, majhne površine, starajoča se populacija, pomanjkanje mladih prevzemnikov, slaba infrastruktura, birokratske ovire, nepovezanost sektorjev in vse večja odvisnost od uvoza. Zato je treba ohranjati večfunkcionalne kmetije, ki so sicer strogo ekonomsko nekonkurenčne, a izjemno pomembne za ohranjanje obdelane krajine, preprečevanje zaraščanja, prenos znanj in praks in za ohranitev biotske raznolikosti.

Ana Jerman Obreza se je pogovarjala z eno najbolj prepoznavnih gledaliških producentk na slovenski kulturni sceni – Špelo Trošt, ki je več kot 30 let samozaposlena v kulturi in je ta čas opravljala številna različna dela, praktično organizacijsko delo pa povezovala s podiplomskim študijem uprizoritvenih umetnosti, filozofije in teorije vizualne kulture.

Osrednje mesto v številki zavzema tematski sklop z naslovom Feminizem in popularna glasba. Uredila sta ga urednik za glasbo Igor Bašin in urednica za feministične pristope Jasmina Založnik. Razmerje popularne glasbe in feminizma je dialektično – na eni strani glasba predstavlja prostor opolnomočenja, na drugi pa prepogosto tudi prostor reprodukcije seksizma. V prepletu analitične perspektive z izkustveno zbrani prispevki odpirajo tudi perspektivo identifikacije in pomena feminističnih glasbenic v procesu odraščanja deklet, kar izrazito izpostavita v svojih člankih Klara Otorepec in Ivana Bašin. Urednika sta se najprej osredotočila na zahodni kontekst, s poudarkom na ZDA, zibelki modernih žanrov (jazz, blues, country, rock'n'roll, hip hop, R&B, pop idr.) oziroma angloameriški svet, območje z ogromnim domačim in svetovnim trgom, zgodnjo potrošno naravnanostjo, kapitalizacijo novih žanrov in tehnologij ter močno medijsko industrijo, ki je omogočila narediti glasbo za enega izmed osrednjih ameriških in britanskih kulturnih izvoznih produktov. Toda hkrati nista pozabila, da je potrebno feministično glasbo v vzhodnoevropskem in postsocialističnem kontekstu razumeti z vidika specifičnih zgodovinskih pogojev. Zato je nevarno nekritično prevajati zahodne feministične modele na vzhod, saj se s tem pogosto brišejo lokalne tradicije upora in ustvarjanja, kar seveda velja tudi za preostale nezahodne konce sveta.

Primer tovrstnega pogleda med drugim predstavi Klara Otorepec v svojem prispevku, v katerem ob bolj splošno znanih ameriških zvezdnicah izpostavi tudi primera iz nekdanje Jugoslavije, Severino in Seko Aleksić. Še bolj nazorna je obravnava Pussy Riot, ki zelo jasno pokaže, da te ruske anonimne aktivistične punk skupine ne moremo razumeti kot ruski »uvoz« zahodnega feminizma, temveč iz specifičnega postsovjetskega družbenega tkiva. Igor Bašin poda kompleksno in kontroverzno zgodbo tega feminističnega kolektiva, ki je postal globalno znan po performansu v moskovski katedrali leta 2012, in izpostavlja njihov radikalni upor proti represivnim strukturam v avtoritarnih sistemih, kot tudi visoko ceno, ki so jo nekatere članice plačale za svoja dejanja. S pogovorom  Ide Hiršenfelder  s Cedrikom Fermontom, kongovsko-belgijskim skladateljem, noise glasbenikom, koncertnim organizatorjem, samostojnim raziskovalcem in radijskim voditeljem tematski sklop perspektivo razširi še na globalni jug.

Posebej zanimiv je prehod iz analogne v digitalno dobo, ko so osrednjo vlogo prevzele pretočne vsebine. Gaia Merlak Gnamuš je pod drobnogled vzela poteze platforme pretočnih vsebin Spotify, katere multiplikacija žanrov v letu 2024 nazorno kaže na reprodukcijo spolnih stereotipov, kar priča, da se feministični boj nadaljuje.

V nadaljevanju številke Lilijana Stepančič piše, da se je védenje o knjigah-objektih, ki so jih ustvarjali pripadniki slovenske neoavantgarde od šestdesetih let naprej, izmuznilo iz umetnostnozgodovinskega spomina in v članku Artikli-knjige Matjaža Hanžka predstavi tovrstna dela tega znanega pesnika konkretne in vizualne poezije.

V Kulturni diagnozi Robert Kuret piše o slovenski izdaji knjige Janisa Varufakisa Tehnofevdalizem: Kaj je pokončalo kapitalizem, Ivana Zajc pa o slikanici Jane Bauer Kako sklatiti zvezdo z neba. Igor Bašin ocenjuje novo ploščo hrvaške skupine L.H.D, Borja Močnik pa novi album newyorške retro soulovske skupine El Michels Affair.