Že leta poslušamo o problematiki prehranske samooskrbe. Gre za kompleksno in izjemno pomembno vprašanje, ki zadeva same temelje preživetja posameznika in skupnosti. Dotika se našega odnosa do zemlje, narave in rabe naravnih virov v času podnebne krize. Hkrati je povezano s prehranjevalnimi navadami, ki so na eni strani osebna izbira, na drugi pa vplivajo na dinamiko različnih skupnosti. Hrana je namreč globoko vpeta v družbene, kulturne in duhovne prakse. Poleg tega gre tudi za vprašanje geostrateške varnosti in vzdržnosti gospodarskih ter političnih sistemov.

Zato je prehranska samooskrba predvsem politično vprašanje. Vprašanje temeljne zmožnosti skupnosti, da si zagotovi osnovne pogoje za življenje, torej varnost. Hkrati pa je tudi ogledalo našega odnosa do zemlje, tal, podnebja, virov in nenazadnje do nas samih. Zemlja in hrana sta neločljivo povezani: ko izgubimo stik z zemljo, izgubimo nadzor nad lastno prehrano in s tem svojo neodvisnost ter varnost.

V obdobju podnebnih sprememb, naravnih nesreč, geopolitičnih napetosti in naraščajočih globalnih neenakosti dobiva pomen hrane in zemlje novo razsežnost. Voda in hrana postajata novi geostrateški orožji, zemlja pa dragocena dobrina, ki se brez premiš­ljenega upravljanja hitro izgublja: pod asfaltom, zaraščanjem, monokulturami, krčenjem gozdov in vojno škodo.

Slovenija je sicer majhna, a geografsko in biotsko raznolika država. Kljub temu je njena prehranska suverenost vse bolj ogrožena. Spadamo med države EU z najmanjšim deležem njivskih površin na prebivalca, komaj 800 m2, medtem ko je evropsko povprečje 2100 m2. Slovensko kmetijstvo zaznamujejo razdrobljenost, majhne površine, starajoča se populacija, pomanjkanje mladih prevzemnikov, slaba infrastruktura, birokratske ovire, nepovezanost sektorjev in vse večja odvisnost od uvoza.

Po podatkih Statističnega urada RS imamo v Sloveniji nekaj manj kot 600.000 hektarjev kmetijskih zemljišč oziroma 2300 m2 na prebivalca. A ta številka se vztrajno zmanjšuje predvsem zaradi pozidave in zaraščanja. V primerjavi z letom 1900 danes obdelujemo skoraj polovico manj površin. Po ocenah smo v zadnjih desetih letih izgubili prehransko varnost za več kot 20.000 ljudi, saj vsak izgubljen hektar njive pomeni kruh za deset ljudi.

Ob tem se srečujemo z naraščajočimi podnebnimi pritiski: tople zime, sušna poletja, ekstremni nalivi, neurja, toča in poplave. Slabo kolobarjenje, izguba biotske raznovrstnosti, nižja rodovitnost tal in pomanjkanje namakalnih sistemov dodatno otežujejo razmere. Čeprav se zavedamo nujnosti sprememb, ostajamo brez jasne strategije. Ukrepi so pogosto nepremišljeni, kratkoročni ali birokratsko zmedeni in ne vodijo k večji stabilnosti.

Slovenska vizija razvoja kmetijstva do leta 2040 sicer napoveduje prestrukturiranje prehranske verige od kmeta do potrošnika, vključevanje sodobnih tehnologij, ekološko in ohranitveno kmetijstvo ter celostno upravljanje podeželja. Izvedba vizije predstavlja težko nalogo glede na stanje na terenu. Število živali stagnira, majhne kmetije opuščajo živinorejo, večje pa prevzemajo vse večjo površino, se specializirajo za eno panogo v kmetijstvu in pospešujejo svojo produkcijo. To vodi v koncentracijo in izgubo raznolikosti. Zato je treba ohranjati večfunkcionalne kmetije, ki so sicer zaradi svoje karakteristike strogo ekonomsko nekonkurenčne, a izjemno pomembne za ohranjanje obdelane krajine, preprečevanje zaraščanja in uničevanja kulturne krajine. Pomembne so za lokalne skupnosti, prenos znanj in praks, nenazadnje za ohranitev biotske raznolikosti. Poleg tega nam v Sloveniji primanjkuje  konkretne predelovalne industrije, ki smo jo izgubili v tranziciji oz. privatizaciji, tako kot smo izgubili domače trgovske verige, ki bi ščitile pridelovalce in potrošnike.

Prehranska samooskrba pa je povezana s prehranskimi navadami. Strokovnjaki opozarjajo, da bi morali uživati več zelenjave in sadja ter manj mesnih in drugih živalskih proizvodov, ne le zaradi zdravja, temveč tudi zaradi trajnosti. Manjši vnos živalskih izdelkov bi zmanjšal pritisk na tla, potrebo po krmi in posledično ogljični odtis. A če bi resno želeli slediti takšni spremembi, bi morali povečati zelenjavno samooskrbo. Trenutno Slovenija ne dosega niti 50-odstotne samooskrbe z zelenjavo. Povprečna zelenjadarska kmetija meri manj kot 2 hektarja. Pridelava zahteva ogromno ročnega dela, specifično znanje in drago opremo, vse to pa je mladim težko dostopno. Povprečna starost slovenskega kmeta je 65 let, kar nas uvršča med najstarejše kmetijske populacije v Evropi. Sistem mladih ne privablja, ne s spodbudami, ne z dostopnostjo do zemlje, ne z zagotovljenimi prihodki. Pridelki, ki bi jih lahko shranili ali predelali, pogosto postanejo odpadek, ker nimajo trga. Namesto da bi vlagali v domačo predelavo, uvažamo zamrznjeno zelenjavo in jo pakiramo pod domačo znamko.

Najbolj celovito nesposobnost reševanja vprašanja samooskrbe, tako na lokalni kot na globalni ravni, pa razgalja ravno nespametna raba tal. Tla igrajo ključno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb, saj rastline s fotosintezo vežejo ogljik in ga skladiščijo v tleh. A pri napačni rabi – intenzivnem oranju, slabem kolobarjenju, rudnikih, pozidavi in drugih oblikah izčrpavanja – tla postanejo vir ogljika, ne pa ponor. Mokrišča, ki predstavljajo le 1 % kopnega, hranijo kar 20 % ogljika, a jih še naprej uničujemo. Monokulturni gozdovi, kot so plantaže smrek, niso niti približno tako učinkoviti kot raznoliki mešani gozdovi. Z izsekavanjem gozdov, urbanizacijo in regulacijo vodotokov uničujemo naravne cikle, tla ne zadržujejo več ne vode ne ogljika.

Poglejmo le, kako ravnamo z zemljo pri nas. Kmetijska zemljišča, predvsem na rodovitnih ravninah, postajajo pozidljiva. Na njih rastejo trgovska središča, parkirišča, industrijske cone in subvencionirane tovarne (kot je bila Magna), pa kanali komunalnih vod (npr. C0 v Ljubljani) in pozidave poplavnih območij. Vse to omogočajo spremembe prostorskih načrtov na državni in občinski ravni, saj pozidava prinaša kratkoročne davčne prihodke. A dolgoročno pomeni izgubo hrane, pitne vode in varnosti.

Nespametna raba tal pomeni politično in geostrateško tveganje. EU letno izgubi 50 milijard ton zemlje zaradi neprimerne rabe. Ob tem pa kar 60 % površin, potrebnih za naš življenjski slog, porabimo zunaj EU. To pomeni, da prehranska varnost ni le domača tema, temveč tudi globalno etično vprašanje. Ne gre več le za vprašanje hrane, ampak za vprašanje pravičnosti, solidarnosti in odgovornosti. Uvoz hrane, krme, soje, biogoriv in rudnin z globalnega juga omogoča naš življenjski slog, hkrati pa poglablja lakoto, krčenje gozdov in izčrpavanje naravnih virov v državah izvoznicah.

Sistem, utemeljen na kapitalistični logiki nenehne rasti in neoliberalni ideologiji prostega trga, se izkazuje za nesposobnega, da bi samostojno zagotovil pravične, odporne in trajnostne prehranske tokove. Prehranska varnost je vse bolj odvisna od tržnih špekulacij, nihanj cen in političnih kriz, kar še dodatno poglablja konflikte in sproža vojne. Zato je razprava o varnosti danes bolj kot kdaj koli prej razprava o hrani, vodi, zemlji in o tem, ali bomo znali ponovno vzpostaviti ravnotežje med naravo in družbo.

Slovenija nikoli ne bo popolnoma samooskrbna. In tega niti ne potrebuje. Potrebuje pa dovolj visoko stopnjo samooskrbe, da ohrani odpornost v kriznih razmerah. Prehranska varnost ni samoumevna. Ni nostalgija za samozadostno kmetijo iz preteklosti, ampak strateško vprašanje preživetja, varnosti in dostojanstva.