Kako je bilo, ko še ni bilo pralnih strojev

O knjigi

Umazano perilo je treba oprati. Nekoč so to počeli ob potokih, rekah in vaških periščih v kateremkoli letnem času. Še tja do prvih desetletij po drugi svetovni vojni so ženske iz okoliških vasi prale za ljubljanske in tržaške meščane. Povojni bloki so imeli skupne pralnice, v katerih so se ljudje ob pranju družili. Izum pralnega stroja je ženskam močno olajšal življenje in skrajšal čas pranja. Ker se je pa pranje preselilo v stanovanja, je ugasnilo tudi družabno življenje ob njem. Iz tistih časov nam je ostala le še metafora o pranju umazanega perila v javnosti.
V tej knjigi so predstavljeni stari načini pranja s pepeliko in kasneje z milom, beljenja, sušenja, likanja in škrobljenja ter priprave, s katerimi so si pomagali – vse tja do prvih pralnih strojev.
Knjiga, ki v formatu slikanice na izviren način prepleta besedilo, dokumentarno slikovno gradivo in ilustracije, je zelo primerna tudi za medgeneracijsko branje. Ob njej bodo lahko mladi spoznali težaško delo peric in likaric, stari starši pa se bodo spomnili načinov pranja iz časov svoje mladosti.

O avtorici

Jerneja Ferlež je etnologinja in bibliotekarka, zaposlena  v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kot etnologinja raziskuje predvsem nekdanje vsakdanje življenje prebivalcev Maribora.